Zgodba o ministru, bankirju in lobistu

 

 

 »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«, se glasi zadnja, 7. teza Logično filozofskega traktata Ludwiga Wittgesteina, v izjemnem prevodu profesorja logike na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Franeta Jermana (1933 – 2002). In vendar obstajajo tudi dejstva, o katerih je težko govoriti, ker jih, kljub resničnosti, zaradi molka udeležencev, ne moremo dokazati. Ker je vse  preveč  plahega molčanja moramo spregovoriti, če ne drugače, pa na način glosiranja, pripovedovanja zgodb.

 


Precej utrujen je prišel bankir domov. Želel si je vsaj malo sprostitve po napornem dnevu, polnem usklajevanja zadev, ki z bančništvom niso imeli mnogo skupnega. Povrh vsega mu je dan postavil na glavo še slinast lobist, ki je bil k njemu poslan z novico, da je v ožjem izboru za pomembno delovno mesto v drugi banki. Pričakuje naj poziv ministra na razgovor.

Vedel je, da se nekaj šušlja o tem, vendar govoricam ni posvečal posebne pozornosti. Obisk lobista ga je presenetil. Občutki zadovoljstva zaradi dejstva, da je bil uvrščen med izbrance, so se mešali z nelagodjem zaradi negotovosti, v katero  bi se podal, če sprejme ponudbo. Vedel je, da na novem položaju ne bo imel veliko opravka z bančno stroko, zelo mnogo pa z različnimi interesi in zahtevami političnih mogočnikov. V tem premišljevanju, ki mu ni povzročalo nobenega veselja, je zazvonil telefon in na zaslonu se je izpisalo »Unknown«. Zavrnil je klic,  nerazpoložen za pogovor z nekom, ki je skrival svojo številko. Pozen popoldan in večer bo rajši preživel z družino, jutri je nov dan, morda primernejši za razmislek. Odločitev ga je sprostila, vendar ne za dolgo. Telefon je ponovno zazvonil in tokrat je sprejel klic. Bil je slinasti lobist. Ves razburjen mu je jel karajoče razlagati, kaj si vendar misli, da se ne oglasi na ministrov klic, minister ga ne bo več klical in naj se čez dve uri oglasi v neki gostilni, v vasi blizu mesta, opravičila ni! Po odhlastanih   levitih je lobist prekinil pogovor. Zopet ga je objela tesnoba, očitno je bil tisti »Unknown« ministrov klic. Prijetna večerja doma je šla po zlu, ni mu preostalo drugega kot to, da se odpravi na pot. Bolestna občutljivost politikov na  to, če se nekdo ni odzval po njihovih pričakovanjih in njihova groba maščevalnost, mu je bila dobro znana. Temu se ni hotel izpostaviti, niti se ni mogel zoperstaviti.

Gostilničar ga je sprejel s pretirano in odbijajočo prijaznostjo. Gospoda sta ravnokar prispela in ga  čakata v posebni sobi,  mu je razlagal z nasmeškom, ki je še najbolj spominjal na obrazni krč. Majhen prostor ločen od ostalega dela gostilne je bil namenjen skrivnim srečanjem zaljubljencev, prešuštnikov, okoliških obrtnikov, odboru vaškega turističnega društva, raznim spletkarjem in, kot kaže, je minister menil, da je to tudi primeren kraj za razgovor o pomembni kadrovski odločitvi vlade. Po vljudnostnem pozdravu je slinavec hitel razlagati, da je jasen namen in pomembnost tega srečanja, nadaljevati pa ni mogel, kajti minister ga je prekinil in brez leporečenja pojasnil položaj. Na vladi so se odločili, da bo prevzel pomemben položaj v bančništvu. Vse je že pripravljeno, da se izpeljejo potrebni postopki, tudi z opozicijo je že dogovorjeno. Sicer bodo malo ropotali v izjavah za javnost in v parlamentu, toliko kolikor je pač to potrebno, dogovor pa je že sklenjen. Prepričan je, da  bo želel z njim govoriti tudi kdo iz opozicije in v tem ne vidi nič spornega, pričakuje le, da ga bo o tem pogovoru in vsebini takoj obvestil. Pričakuje tudi, da bo vestno in skrbno opravljal svoje delo, za lažji začetek pa bi mu podal nekaj napotkov.

Iz usnjene mape je minister izvlekel šop potiskanih listov in jih položil na mizo. To so bili so seznami gospodarskih podjetij iz raznih gospodarskih panog in različnih velikosti, izključno v privatni lasti.  Vsako podjetje na spisku je minister označil s posebno oznako, ki je pomenila odobritev posojila, podaljšanje posojila, podaljšanje posojila z zahtevo po dodatnih poroštvih, zahtevo po zvišanju obrestne mere, reprogramiranje posojila ali zavrnitev reprogramiranja, prekinitev kreditiranja z  zahtevo po takojšnem vračilu posojila, vnovčenje garancij ter zasego hipoteke. Bankirja je zmrazilo. Pred seboj je imel politični obračun s pomembnim delom gospodarstva. Na spisku je prepoznal  podjetja, ki niso bila sposobna preživetja zaradi nerazumnih finančnih špekulacij na tujih, predvsem balkanskih trgih in jih je minister označil z oznako, ki je pomenila podaljšanje posojila ali celo odobritev novega posojila, nekatera podjetja, ki so redno in v roku poravnavala svoje obveznosti, so bila povsem nerazumljivo označena z zahtevo po zvišanju obresti ali zahtevo po dodatnih poroštvih, najbolj drastičnih ukrepov  pa so bila deležna  podjetja, ki so zašla v težave, vendar so jih uspešno reševala in bi lahko postala dolgoročno stabilna. Prav gotovo jih bodo od ministra zahtevani bančni ukrepi, če bodo izvedeni, pahnili v zelo težak, če že ne brezizhoden položaj.

V občevanju s politiki je bil bankir že toliko izvežban, da je natančno vedel, da takemu gostilniškemu poseganju politike v poslovanje gospodarskih  podjetij ne more odločno oporekati, ker to ne bi v ničemer spremenilo stvari, poslabšal pa bi si svoj položaj. Zato je, po tem, ko si je nekoliko opomogel od osuplosti, omenil ministru, da bi bilo primerno pred ukrepi najprej pregledati kreditne pogodbe, se pogovoriti z dolžniki in se nato odločati o tem kaj storiti. V odgovor je dobil zaničujoč pogled s pojasnilom, da je vse že jasno! Ni mogel pustiti stvari na tej točki. Opozoril je še na možne težave ob tožbah pri enostranskem ukrepanju ali preširokem razlaganju določil v pogodbi. To je povzročilo vidno nejevoljo pri ministru. Bankirju je postalo jasno, da je razgovor zašel v slepo ulico. Vljudno se je zahvalil za izkazano zaupanje, si izprosil  nekaj dni za odgovor na ponudbo in s tem se je pogovor končal. Slovo je bilo hladno in neprijetno.

Čeprav se je bankir že v tisti gostilniški čumnati odločil, da ne bo sprejel ponudbe, si je želel vzeti še malo časa, da premisli, kako bo pojasnil zavrnitev. Ni mu bilo potrebno, že čez dva dni mu je slinast lobist kar po telefonu sporočil, da ni več med kandidati za službo, ki mu je bila ponujena.

Bankir se je oddahnil. Takrat ni mogel vedeti, da ne prav za dolgo.


Ali bi verjeli takšni zgodbi? Ko oklevamo z odgovorom na to vprašanje razumimo zgodbo kot del mozaika, v katerem vsak sestavni del nosi v sebi pomemben podatek o celotni sliki, sam zase pa ne pomeni nič. Torej dodajmo temu koščku še nekaj drugih, ki jih je prispevala v razgovoru za Dnevnik 11.4.2015 in 13.1.2016 gospa Mejra Festić, takrat viceguvernerka Banke Slovenije. Lahko bi mi kdo očital, da sem stavke iztrgal iz konteksta, vendar ne, ti stavki so kristalno jasen kontekst sam.

Strokovno in etično ravnanje bančnika iz naše zgodbe je osamljen primer. Velika večina ostalih, ki bi se ali  so se znašli v podobnih okoliščinah, bi domnevam z veseljem služila in pri tem seveda tudi zaslužila.

Poglejmo kaj je povedala viceguvernerka Banke Slovenija, gospa Mejra Festić:

 »…….. tako imenovani bančniki,….. so očitno dobili službe z neko nalogo, da na funkciji, ki so jo dobili v banki, poservisirajo določene interesne skupine, ………..« ,

in  pri pojasnjevanju spornih kreditnih praks:

»To je bila praksa velikih bank, večinoma bank v državni lasti. In to delovanje je bilo namerno. Ne naključno in, bom zelo direktna, skladno z določenimi lobističnimi interesi.«.

Zgovorno nadaljevanje, ki opisuje dilemo bančnega uradnika:

»…….odgovoren je tudi lastnik, saj imenuje uprave in nadzorne svete, ki morajo delovati skrbno in zakonito. To je seveda težko doseči, ker se v Sloveniji tako rekoč vsi med seboj poznamo. Posameznik mora imeti zelo visoke etične standarde, strokovnost in neodvisnost, da potegne ločnico med strokovnim delom in pritiski iz okolja. Žal se pogosto zgodi, da se posameznik ali ni sposoben odločiti ali pa nekaj naredi, ker je komu kaj dolžan ali pa se noče zameriti nekomu, ki ga je imenoval na neko mesto. (podčrtal Lipov Bog). Od vsakega človeka je torej odvisno, ali se bo uprl določenemu krogu ljudi ali pa bo plaval s tokom. Ali pa deloval neodvisno in s tem pristal na probleme z okolico.«

O pritiskih iz politike na bankirje:

»Da, bila so navodila, običajno povezana s podružnicami bank zunaj Slovenije. Če slučajno zasežete korespondenco, lahko s tem dokažete naklep. Banka Slovenije sicer za vpogled v korespondenco nima mandata. Lahko pa zahtevamo vpogled v kreditne mape.«

Vprašanje: Če vas torej prav razumeva, je zelo znan Slovenec dal navodilo upravi ene od državnih bank, kako naj ravna glede enega od poslov v tujini.

Odgovor: Tudi takšni primeri so bili. To korespondenco smo videli, ker je bila naključno v kreditni mapi.

In zaključek:

Vprašanje: Je šlo pri tem poslu po vaši oceni za organizirani kriminal? Tu bi težko govorili o slabih poslovnih odločitvah, ampak se je zelo verjetno vedelo, da bo banka ustvarila izgube in da bo denar končal na zasebnih računih.

Odgovor: Bom odgovorila na splošno. Nedvomno drži, da sta sistemska korupcija in klientelizem v slovenski družbi velik problem.


 Navedbe viceguvernerke razkrivajo okoliščine v katerih je bila žrtvovana Banka Factor, z namenom, da se na ECB in Evropski komisiji ustvari vtis o učinkovitem reševanju slovenske bančne godlje in zato, da se  odvrne pozornost javnosti od tega, kako je peščica despotov in oligarhov brutalno oplenila narodovo bogastvo. Bruseljski uradnik pri Evropski komisiji je slovenskega diplomata s pomenljivim podtonom vprašal, kako to, da v Sloveniji likvidiramo dve majhni, zasebni nepomembni banki, veliki problemi velikih državnih bank pa ostajajo nerazrešeni? V Evropi so torej dobro seznanjeni s stanjem pri nas, niso naivni in ustvarjanje vtisa ni bilo uspešno. Plenjenje narodovega bogastva pa še čaka na svoj epilog.

V naslednjem blogu bodo opisani postopki s katerimi je vlada s sodelovanjem državnega zbora legalizirala nezakonit postopek z retrogradno veljavnostjo in še nekaj zanimivih podrobnosti, ki kažejo na to, da imamo pri politični srenji opravka tako z moralno izprijenostjo kot tudi z nesposobnostjo. To je uničujoča zveza in zelo zaskrbljujoča, posebno če upoštevamo, da ima ta srenja v rokah ves represivni aparat države.

Lepo vas vse pozdravljam!

Lipov Bog

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Salus populi suprema lex esto! (Dobro ljudi mora biti najvišji zakon, Cicero, De Legibus)

Opis, kako je bila  pripravljena in nasilno izpeljana »nadzorovana likvidacija« Factor banke je, vsaj po odzivih sodeč, povzročila začudenje, nelagodje in celo nejevero. To je mogoče zlahka razumeti. Težko je sprejeti dejstvo, da se najvišji predstavniki oblasti in državnih institucij poslužujejo laži,  spletk, potvarjanj ter nezakonitih postopkov, za ukrepe, ki škodujejo tako zasebnemu kot tudi javnemu dobru, tako državi kot tudi državljanom. V prejšnjem zapisu  trdim in utemeljujem, da je bil ukrep Banke Slovenije o »nadzorovanem prenehanju poslovanja« Factor banke dalj časa načrtovano pripravljan v tajnosti in ni bil  utemeljen z Zakonom o bankah (Zban) ampak z interesi nesposobnih in moralno zveriženih elit, ki so popolnem vazalnem odnosu do centrov moči kot so, na primer, institucije EU.  Glede na zakonsko  ureditev v času ukrepov BS proti Factor banki je nejasno, kakšni ukrepi so bili uvedeni. Guvernerju Boštjanu Jazbecu sem 28. oktobra 2013 poslal pismo v katerem sem prosil za pojasnila, katera zakonska določila so bila uporabljena v posegih zoper BF. Pismo objavljam v celoti.


Boštjan JAZBEC

Predsednik sveta Banke Slovenije

BANKA SLOVENIJE

Slovenska c. 35

1000   L J U B L J A N A

Spoštovani gospod guverner !

Pišem Vam kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe GRAND HOTEL UNION d.d., Ljubljana (v nadaljevanju GHU), ki je lastnik 26.294 delnic FACTOR BANKE d.d. (v nadaljevanju FB). Od ustanovitve banke dalje pa sem bil tudi član nadzornega sveta banke. Zaradi uvedbe izrednih ukrepov zoper FB mi je mandat člana nadzornega sveta prenehal 6.9.2013 (255a člen Zakona o bančništvu, v nadaljevanju ZBan). Kot zakoniti zastopnik družbe sem dolžan skrbeti in ščititi interese GHU. Usoda FB ima lahko za družbo, kot delničarja banke, negativne finančne posledice.

O ukrepih Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) družba kot delničar FB, niti sam kot bivši član nadzornega sveta banke, nismo bili obveščeni. Vse informacije o ukrepih zoper banke smo pridobili zgolj preko medijev. Tudi po uvedbi ukrepov BS niti bivša uprava niti nova izredna  uprava banke delničarjev o ukrepih in o nadaljnjem poslovanju ali neposlovanju FB ni obvestila. Tako stanje poraja številna vprašanja, na katera samo iz medijskega poročanja ni mogoče dobiti ustreznih strokovnih odgovorov.

Verjetno so še najbolj verodostojne informacije o ukrepanju sporočili za javnost Vlade RS in BS z dne 6.9.2013 dostopni na spletnih naslovih. Iz sporočila za javnost BS in Ministrstva za finance je mogoče razbrati, da je BS ukrepala v skladu z Zakonom o ukrepih RS za krepitev stabilnosti banka (v nadaljevanju ZUKSB) in ZBan. V sporočilu je navedeno, da sta uvedena dva ukrepa in sicer je R. Slovenija izdala poroštvo za zagotavljanje likvidnosti in insolventnosti dveh bank in sicer FB in PROBANKE d.d., drugi ukrep pa naj bi bil v tem, da je BS »začela postopek nadzorovanega prenehanja poslovanja FB in PROBANKE, ker sta to banki, ki dolgoročno nista sposobni preživeti na trgu« .  V sporočilu je tudi zapisano, da nadzorovano prenehanje poslovanja pomeni, da bo Republika Slovenija BS izdala poroštvo v višini 490 milijonov EUR za PROBANKO in 540 milijonov  EUR za FB. V skladu z ZBan pa je zoper obe banki izrečen izredni ukrep za zagotovitev stabilnosti in finančnega sistema – imenovanje izredne uprave banke (1. točka 1. odst. 253. čl. ZBan). Vsebinsko enako obvestilo je v sporočilu za javnost Urada Vlade RS za komuniciranj.

Kot član nadzornega sveta banke sem bil seznanjen s poslovanjem banke, ne štejem pa se za tako strokovno podkovanega, da bi  lahko ocenjeval postopke sprejetja ukrepov. Iz skopih informacij in medijskih objav pa si ni mogoče ustvariti prave slike o ukrepih in pravni podlagi za ukrepanje. Glede na zakonsko ureditev je nejasno, kakšni ukrepi so sploh uvedeni.

Predvsem se postavlja vprašanje, kakšna je zakonska podlaga za sprejem ukrepa »nadzorovanega prenehanja poslovanja«.

Po mojem razumevanju ZUKSB ta zakon ne daje podlage in ne ureja takega ukrepa. Zakon ureja poslovanje Družbe za upravljanje terjatev bank in Sklada za stabilnost bank. V 2. členu zakona so določeni ukrepi za krepitev stabilnosti bank in sicer se v 2. odst. navajajo trije ukrepi in sicer odkup oz. odplačen prevzem premoženja banke, poroštvo države za krepitev stabilnosti bank v okviru katerega je navedeno tudi poroštvo za obveznosti bank iz naslova zadolževanja pri BS iz naslova ukrepov za zagotavljanje potrebne likvidnosti bank v skrajni sili, tretji ukrep pa je povečanje osnovnega kapitala banke ter vplačila drugih kapitalskih instrumentov. Iz sporočil za javnost BS in Urada Vlade RS je mogoče razbrati, da je uveden ukrep po 2. tč. 2. odst. 2. člena ZUKSB in sicer je RS izdala BS poroštvo v višini 540 milijonov EUR za FB. Po mojem vedenju pa  ZUKSB ne daje zakonske podlage za »začetek postopka nadzorovanega prenehanja poslovanja banke«. Tudi ZBan takega ukrepa ne predvideva. V členih 76 do 80 ZBan je predvidena redna likvidacija, ki se začne s sklepom skupščine. Ukrepa »postopnega nadzorovanega prenehanja poslovanja« pa tudi ni med izrednimi ukrepi za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema določenih v poglavju 7.7. ZBan.

V 1. odst. 253. čl.  ZBan je navedeno, da BS v zakonskih pogojih lahko kot izredne ukrepe imenuje izredno upravo banke, odredi prodajo vseh delnic banke, povečanju osnovnega kapitala banke ali prenos premoženja banke. Kot obliko prenehanja banke zakon pozna  prisilno likvidacijo (poglavje 7.8. ZBan) in stečaj banke (poglavje 9. ZBan). Iz zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti izredne uprave, je mogoče razbrati, da je zaradi nezaupanja v upravo mogoče šele s postavitvijo izredne uprave razčistiti kakšno je dejansko stanje v banki ter  nato sprejeti ustrezne ukrepe. V 206. čl. ZBan je navedeno, da mora izredna uprava najmanj za vsako trimesečje izdelati in izročiti BS poročilo o finančnem stanju in pogojih poslovanja banke v izredni upravi. V 2. odst. pa je navedeno, da mora izredna uprava v devetih mesecih izdelati poročilo o finančnem stanju in pogojih poslovanja banke v izredni upravi, skupaj z oceno ekonomske stabilnosti in možnostjo za nadaljnje poslovanje banke, ki vključuje oceno ali so delničarji sposobni zagotoviti kritje izgub in kakšne so posledice za finančni položaj banke, oceno možnosti za prerazporeditev in razpršitev potencialnih izgub, oceniti nepredvidene odhodke, ki lahko vplivajo na obveznosti banke, oceniti možne ukrepe za odpravo finančnih težav in oceniti stroške izvedbe teh ukrepov ter končno oceniti pogoje za začetek prisilne likvidacije oz. stečaja banke. Iz zakonske dikcije je mogoče sklepati, da šele ocena stanja, ki jo pripravi izredna uprava, daje podlago za odločitev ali banka ob sprejetju ustreznih ukrepov lahko še naprej posluje ali pa mora prenehati s poslovanjem ter je potrebno začeti postopek prisilne likvidacije ali stečaja. Glede na tako zakonsko ureditev, ocenjujem, da je odločitev o »postopku nadzorovanega prenehanja poslovanja«, nima zakonske podlage ter je najmanj preuranjena.

Menim tudi, da so s takim postopkom lahko kršene pravice delničarjev. ZBan ščiti interese delničarjev pri postopkih prenehanja banke. Zagotovljeno je sodno varstvo proti odločbam o prenehanju banke (poglavje 10.2.2. ZBan). S sprejetjem ukrepa »nadzorovanega prenehanja poslovanja« je ta pravica izigrana.

Glede na tako nejasno situacijo Vas prosim, da družbi GHU, kot delničarju BF in ostalim delničarjem, posredujete podrobno informacijo o ukrepih zoper FB in se opredelite ter zakonsko utemeljite dileme, ki sem jih navedel zgoraj.

Možno je, da so nejasnosti zgolj posledica premajhne informiranosti, kljub temu pa je potrebno upoštevati, da neutemeljeni in nezakoniti posegi državnih institucij v poslovanje gospodarskih subjektov, kamor spadajo tudi banke, ne pomenijo samo protipraven poseg v svobodno gospodarsko pobudo (74. čl. Ustave), temveč lahko predstavljajo tudi omejitev ali oškodovanje lastninske pravice (76. čl. Ustave), kar pa za sabo lahko potegne tudi odgovornost za povzročitev škode (26. čl. Ustave).

Prosim za čim hitrejšo in podrobno informacijo, s katero bo mogoče razčistiti vsa nejasna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z ukrepanjem zoper FB.

V Ljubljani, 28.10.2013

GRAND HOTEL UNION D.D.

Glavni direktor

Bogdan Lipovšek

V VEDNOST:

– Ga. Alenka Bratušek, predsednica

Vlade RS, Gregorčičeva 20, Ljubljana

– g. Klaus Schuster, predsednik izredne

uprave Factor banke d.d., Tivolska 48,


Na pismo guvernerja BS je odgovorila viceguvernerka mag. Stanislava Zadravec C. in tudi to pismo objavljam v celoti.



Kot je razvidno iz pisma se je viceguvernerka v odgovoru na široko razpisala o razlogih za ukrepanje BS. Ti pa ne ustrezajo dejstvom in stanju FB, kar sem deloma pojasnil v prejšnjem zapisu.

Stališče zadnjega predsednika uprave FB Cirila Dragonje,   je drugačno od mnenja viceguvernerke Zadravec . Razvidno je iz izjave, ki jo  je podal  v okviru tožbe o izpodbijanju izrednih ukrepov, vezanih na izbris delnic in podrejenih obveznic, ki je bila vložena pred upravnim sodiščem. Izjava  obravnava ista vprašanja,  iz nje povzemam njegova stališča:


Glede kapitala FB:

Kapital banke je bil stalno ocenjevan s strani uprave banke v procesu samoocenjevanja kapitala. Vse samoocene so bile redno preverjane in nadzorovane s strani Banke Slovenije. Vse kontrole s strani Banke Slovenije so vedno potrjevale naše samoocene razpoložljivega kapitala. Se pa je (tako pri nas kot v drugih bankah), ob vsaki kontroli zvišala zahteva Banke Slovenije po bodočem, pričakovanem kapitalskem količniku. Take zahteve so bile posledica preuranjenega uvajanja novega kapitalskega standarda Basel II, ki ga je Banka Slovenije zelo neracionalno uvajala v jeku največje finančne krize, v času katere se praviloma kapital finančnih institucij »topi« zaradi potrebnih odpisov na aktivi bilance stanja, ki jih povzroča kriza (o tem je podrobnje izpovedal g. Miro Kos pred parlamentarno preiskovalno komisijo in se z njegovimi navedbami strinjam). V Factor banki d.d. so bile dokapitalizacije pred letom 2013 namenjene temu, da se sledi vsakoletnim zahtevam Banke Slovenije po višanju kapitalskega količnika, ki ga moramo zagotavljati.

Do leta 2013 nismo imeli nikakršnih problemov z zagotavljanjem zakonsko zahtevanega kapitalskega količnika. Ni res, da bi banka že od leta 2011 imela problem s kapitalom. Neuspela emisija „Co-Co“ obveznic, ki jo posebej izpostavlja Banka Slovenije, ni povzročala kapitalske neustreznosti banke, niti ni izražala nepripravljenost največjega lastnika za njihovo vplačilo, kot se to prikazuje v gradivih Banke Slovenije. Bila je neposredna posledica administrativnih ovir, ki so družbi ACH d.d., (ki je izrazila namero za njihov vpis in zanj iskala soglasje regulatorja – ATVP- a ga ni dobila), preprečile sodelovanje pri vpisu (dokaz pričevanje g. Rigelnika pred preiskovalno komisijo, dopis ATVP, ki se nahaja v banki in v ACH d.d.). Factor banka d.d do konca maja 2013 ni imela nobenih Odredb Banke Slovenije z zahtevami po dokapitalizaciji. Vedno smo prejemali samo pisma Banke Slovenije o pričakovani kapitalski ustreznosti (izključno v procesu samoocene kapitala- t.i. SREP), ki smo jo do leta 2013 tudi vedno zagotavljali na zahtevanem nivoju. Odredba z zahtevo po dokapitalizaciji je prišla maja 2013. Z njo je Banka Slovenije povečala zahtevo po dokapitalizaciji v teku (25 mio EUR), ki jo je samoiniciativno predlagala uprava sama in je bazirala na oceni uprave ob koncu leta 2012. Uprava je ta postopek 25 milijonske dokapitalizacije začela, ne da bi imela kakršnokoli odredbo regulatorja in še danes ocenjujem, da bi bila ta dokapitalizacija zadostna. Na sestanku pri guvernerju gospodu Kranjcu in viceguvernerki gospe Zadravec, ki je potekal pred izdajo odredbe za dokapitalizacijo iz maja 2013, sem bil z njune strani na sestanku v centralni banki seznanjen, da rapolagajo z informacijo, da potencialni dokapitalizator, ameriški investicijski sklad poleg dokapitalizacije Factor banke d.d. v višini 25 milijonov EUR, hkrati odkupuje za 25 milijonov delnic Factor banke d.d. od druibe ACH d.d. Povedano mi je bilo tudi, da Banka Slovenije tega ne odobrava kot primerno in pričakuje (njena pričakovanja sem vedno dojemal kot zahteve), da se vseh 50 milijonov EUR, s katerimi razpolaga potencialni investitor, vplača kot dokapitalizacija – v kapital banke. S tem sem takoj seznanil ACH d.d. in investitorja. Smatram, da je prav to zbudilo resne dvome pri investitorju in ga spodbudilo k temu, da pri Banki Slovenije preverja oz. išče zagotovilo, da novih dodatnih zahtev po dokapitalizaciji v bodoče, neko določeno obdobje, ne bo.

Odredba o dokapitalizaciji iz maja 2013 je bila poleg tega praktično neizvedljiva zaradi nerazumno kratkega roka za izvedbo (do 30.8.2013). Neizpolnitev zahtev iz odredbe v zahtevanem in nerazumno kratkem roku Banka Slovenije v nadaljevanju nato uporabi kot argument za izredne ukrepe zoper Factor banko. V primerjavi z ostalimi bankami gre po moji oceni v tem primeru za tipično diskriminatorni pristop oz. diskriminatorno ukrepanje regulatorja zoper Factor banko d.d. in posredno zoper njene delničarje.

Dodatno v zvezi s kapitalsko ustreznostjo na splošno in v povezavi z navedbami Banke Slovenije v njenih obrazložitvah iz jeseni 2013, želim poudariti še naslednje: Prav gotovo Banka Slovenije v letu 2012 Factor banki d.d. ne bi dovolila prevzema in pripojitve KD banke, če bi res že od 2011 ocenjevala, da smo problematični z vidika kapitala. Obrazložitev, ki jo je Banka Slovenije objavila ob izdaji dovoljenja za prevzem in pripojitev KD banke tudi povsem drugače, kot to prikazuje Banka Slovenije v tej tožbi, prikazuje trdnost in kapitalsko ustreznost banke (poudarjam v letu 2012). Pa je Banka Slovenije razumljivo ne vlaga v spis. Ker želi vlagati le dokumente ali celo samo dele dokumentov, ki so v prid njene obrambe (za potrebe obrambe v tem postopku). Višino kapitala smo vedno izkazovali upoštevaje mednarodne računovodske standarde, ki jih je revidiral pooblaščeni revizor, zadnje revizijsko poročilo je iz aprila 2013 (po stanju 31.12 2012). Banka Slovenije je revizorja sicer po izreku izrednih ukrepov prirjavila pristojni agenciji zaradi nepravilnosti pri revidiranju Factor banke d.d., kar poudarja tudi v gradivu za sodišče. A iz pričevanja pooblaščenega revizorja g. Živca pred parlamentarno preiskovalno komisijo izhaja: da je bil postopek zaključen in da vsebinskih napak pri revidiranju ni bilo ugotovljenih. Ugotavljalo se je le manjše pomanjkljivosti pri vodenju dokumentacije ob pregledu, kar pa ni vplivalo na vsebinske ugotovitve opravljene revizije. Te niso bil ovržene. Če temu ne bi bilo tako, bi prav gotovo sledil vsaj pogojni odvzem licence pooblaščenemu revizorju. Revizijsko poročilo PWC d.o.o. iz aprila 2013 lahko torej obravnavamo kot verodostojno. Poleg revizorskega mnenja druibe PWC, premoženje in kapital, upoštevaje mednarodne računovodske standarde, ocenjuje tudi Elaborat o skrbnem pregledu Factor banke d.d., ki ga je opravila skupina slovenskih pooblaščenih revizorjev pod vodstvom pooblaščenega revizorja g. Braneta Razgorška poleti 2013, za potrebe potencialnega dokapitalizatorja banke. Nikakor ni ocenila, da bi bil kapital banke negativen (kljub dejstvu, da je bil naročnik elaborta potencialni kupec delnic in zato je delnica -ocenjena na 22,50 EUR – v njem kvečjemu podcenjena, nikakor pa ne precenjena). Kapitalje je  bil z njihove strani torej ocenjen kot pozitiven in s tem banka kot solventna.

Tudi Banka Slovenije v procesu nadzora samoocene kapitala banke per 31.1.2. 2012, s katerim ocenjuje pravilnost naše samoocene kapitala, ni ugotavljala, da bi uprava v samooceni kapitala prikazovala preveč kapitala.

Od kod potem take razlike v primerjavi z navedbami o ocenah kapitala Factor banke s strani Banke Slovenije per 31.8.2013  (negativni kapital – 4mio EUR) in potem še več ob kasnejšem prikazu otvoritvene bilance per 6.9.2013 (negativni kapital – 269 mio EUR)? Najprej zato, ker so bili v teku pregleda BS spomladi 2013, pri ocenjevanju nepremičninskih projektov zagotovo (morda celo namerno) povsem prezrti mednarodni računovodski standardi. To poročilo pa je bilo ključna podlaga za oceno kapitala per 31.8.2013 (-4 mio EUR), kot jo navaja BS v odgovoru na tožbo pred vašim cenjenim sodiščem. Pregled nepremičninskih projektov je v imenu BS opravljala družba Deloite in Touche, po meni neznani metodologiji. Tudi plačnik elaborata je bila Banka Slovenije. Kot predsednik uprave s tem poročilom nikoli nisem bil seznanjen (kot trdi Banka Slovenije), še manj s standardi ocenjevanja. Prejel sem samo dopis, da se na osnovi tega pregleda ugotavljajo pomembne razlike v vrednotenju projektov z zahtevo, da podamo dodatne obrazložitve za nekatere projekte (brez kakršnih koli vsebinskih prilog ali obrazložitev). Standardi ocenjevanja v tem pregledu nepremičninskih projektov s strani Deloite in Touche bi bili razkriti, če bi Banka Slovenije predložila celoten elaborat z vsemi omejitvami glede njegove vsebine in zaključkov s strani izvajalca v samem elaboratu ali posebej. Pa ga ne. Tako pa ne vemo niti kdo so podpisniki elaborata (revizorji, ocenjevalci nepremičnin…). ln ali so imeli kakršnakoli navodila od naročnika?

V letu 2013, pred uvedbo izrednih ukrepov (6.9.2013)  na drugi strani razpolagamo z dvema zunanjima neodvisnima ocenama kapitala Factor banke d.d.

– Iz redne revizije PWC d.o.o iz aprila 2013 per 31.12.2012za letno poročilo)

– Iz skrbnega pregleda revizije Podgoršek z dne 26.7.2013, per (31.5.2013) ki ocenjuje vrednost delnice na 22,5 EUR (str 4) in s tem kapitala na 31 milijonov EUR. Pri tem že upošteva vse zahteve Banke Slovenije iz odredb.

Obe ocenjujeta kapital kot pozitiven, kar pomeni, da premoženje presega obveznosti banke in je izbris delnic pomenil škodo za delničarje. Še bolj to velja za lastnike podrejenih obveznic.

Ocena Banke Slovenije per31.8.2013, (ki nam je poznana samo iz navedb tožene stranke v odgovoru na predmetno tožbo), kot razberem bazira predvsem na eleboratu Deloite &Touche, ki nam, ne sodišču v celoti ni bil nikoli predložen in za katerega verjamem, da ni bil izdelan po mednarodnih računovodskih standardih in zato zame ni verodostojen. Ocenjuje pa kapital banke na -4 mio EUR. Ravno dovolj, da se izvrši izbris imetnikov delnic in podrejenih obveznic.

Nadaljnjih cca 265 milijonov EUR negativnega kapitala (skupno 269 milijonov) nastane po uvedbi izredne uprave in objavi namere nadzorovane likvidacije ter se izkaže v otvoritveni bilanci banke ob nastopu izredne uprave. Ta minus je neposredno posledica odločitev za hitro zapiranja banke in uveljavitve principa prodaje premoženja v sili, torej po likvidacijski vrednosti, ki pomeni avtomatično tudi do 60%azvrednotenje premoženja banke in njenega kapitala. To razvrednotenje je torej neposredna posledica izbranega ukrepa oz. načina zapiranja banke, ki ni bil samo nezakonit (sprejet preden je bil vnesen v našo zakonodajo), temveč je po moji oceni tudi neposredno povzročil nastanek celotne t.i. >bančne luknje< povezane s Factor banko d.d. Hkrati tak ukrep odvzame banki in posredno njenim delničarjem, možnost samosanacije kapitala, ki so jo druge bank, ki so ostale delujoče imele (najboljši primer je Gorenjska banka). Elaborat o skrbnem pregledu banke izdelan s strani revizije Razgoršek, sposobnost samosanacije ocenjuje na do  15 milijonov EUR letno.

Vse to navaja na naslednji sklep: ko in dokler se je kapital Factor banke d.d. ocenjeval nepristrano in po mednarodnih računovodskih standardih je bil pozitiven in banka solventna. Po tem, konkretno ob odločitvi za izredne ukrepe, ki je bila očitno interno v Banki Slovenije sprejeta že enkrat v prvi polovici leta 2013, pa nenadoma ne več.

Vsekakor me to navaja na sklep:

– da je bila ocena Banke Slovenije o negativnem kapitalu Factor banke d.d. per 31.8.2013 izdelana za potrebe uveljavitve in utemeljitve izrednih ukrepov ter kasneje

– ocena izredne uprave o kapitalu Factor banke d.d. izdelana zaradi utemeljitve popolnega izbrisa vseh delnic in obveznic, ki smo jim bili priča tudi v drugih bankah ter istočasne dokapitalizacije s strani države.

 

Glede likvidnosti

Banka ob uvedbi ukrepov ni imela neporavnanih obveznosti. Ukrepi temeljijo na ocenah Banke Slovenije o bodočem stanju likvidnosti v banki.

Neustrezni količniki likvidnosti, ki jih v ospredje postavlja Banka Slovenije, se pojavljajo predvsem v tistih izračunih, pri katerih se pri njihovem izračunu metodološko zahteva neupoštevanje možnosti obnove depozitov države. Zakaj? Ne verjamem,  da bi katera izmed slovenskih bank ob tej metodologiji izkazovala primerne količnike likvidnosti.

Glede trditev, da smo sami ocenili, da septembra nastaja prva likvidnostna vrzel v denarnih tokovih, se to sicer iz dopisa z dne 21.8.2013 morda res lahko tako tolmači, vendar po mojem napačno. Menim, da je poanta dopisa druga. Opozarja Banko Slovenije, da banka predvsem zaradi odliva depozitov povzročenega z medijskimi objavami (Dnevnik, Delo, za katere verjamem, da so njihov vir uslužbenci BS), potrebuje kratkoročno likvidnostno podporo. V dopisu samem so tudi razčlenjeni razlogi za to. Gre za izredno, z (usmerjenimi??) medijskimi izjavami sproženo situacijo, ne pa trajnejše likvidnostne probleme za banko. In ti razlogi so po mojem mnenju opravičevali zahtevo (in odobritev) likvidnostne podpore regulatorja in države banki v obliki neumikanja depozitov države ali s kreditom v sili, kar smo želeli izposlovati s predmetnim dopisom. Zanjo smo izpolnjevali ključne pogoje (bili smo solventni, ocenjevali smo, da imamo dovolj kvalitetnega premoženja za zastavo, ponudili smo 179 milijonov terjatev in papirjev, dobljena sredstva bi služila pomiritvi panike med vlagatelji sprožene v začetku avgusta z objavo namere po prisilni likvidaciji banke v Dnevniku, kjer se novinar eksplicitno sklicuje na vir iz Banke Slovenije). Moja ocena pa je sledeča: če te objave v Dnevniku in objave dr. Mastena v Delu n ebi bilo (ali če bi potem, ko so se pojavile dobili kratkoročno likvidnostno podporo v obliki neumika depozitov držae ali kredita v sili, ki bi omogočil morebitni umik depozitov države), bi Factor banka d.d. tudi likvidnostno zdržala. Najmanj do takrat, ko bi uspela izvesti dokapitalizacijo, za katero je imela z enim od investitorjev konec avgusta 2013 že podpisano pismo o nameri, s katerim Banka Slovenije razpolaga a ga ne želi izkazati. Jaz pa glede na način odhoda iz banke z njim ne razpolagam.

 

Glede sistemske pomembnosti banke

Facator banka d.d. s svojim tržnim deležem v nobenem segmentu poslovanja ni presegala 5% delež na trgu in zato ni bila sistemsko pomembna banka. Metodologija, ki jo za to uporablja centralna banka je po mojem prirejena utemeljitvi odločbe o uvedbi izrednih ukrepov.

Tudi navedbe oz. argument, da je bila ogrožena ene od sistemskih bank po mojem mnenju ni vzdržen. Edina banka, ki je imela veliko izpostavljenost do Factor banke d.d. je bila SID banka d.d., ki je v 100% državni lasti. Vendar je treba obrazložiti, da je imela Factor banka d.d. v odnosu z njo vlogo posrednika oz. agenta pri plasiranju nameskih virov sredstev do gospodarstva in da bi njeno izpostavljenost lahko preprosto reševali z zamenjavo banke agenta ali s prenosom namenskih kreditov na financerja le – teh, to je SID banko d.d. Kar smo tudi predlagali kot enega od možmh scenarijev, če dokapitalizacija ne bi bila uspešna.


Ta pojasnila k navedbam v odgovoru viceguvernerke na moje pismo guvernerju BS jasno kažejo na to, da je bilo potrebno ustvariti okoliščine za likvidacijo Banke Factor. Zgovorno pa je tudi, da v odgovoru ni nikoli uporabljen termin »nadzorovana likvidacija«, so pa našteti vsi možni ukrepi BS, ki jih je predvideval Zban. Med njimi seveda ni skrivnostne »nadzorovane likvidacije«, za katero ni jasno od kod se je vzela.   In tako visoki uradniki BS niso mogli pojasniti kaj je tisto, kar so tako zmagoslavno objavili. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo je avtor mističnega ukrepa, ki  je imel hude finančne posledice za slovenske državljane in državo. Ali je domač iznajditelj ali živi kje drugje in na Slovencih izvaja poizkuse?

Povrh vsega pa  je bilo to drastično ravnanje, z vidika reševanja težav slovenskega bančništva,  povsem neučinkovito in nepotrebno. Če smo že sprenevedanja in laži politikov sprejeli kot nekaj samoumevnega, kot običajno  ravnanje, je kljub temu težko razumeti in sprejeti, da visoki uradniki BS, zaradi nerazsodnih, za državo in državljane škodljivih  interesov, kršijo Zakon o bankah za to, da zmečejo stotine milijonov vragu v rit.   Povsem jasno je, da to ne bi bilo mogoče brez politične podpore ali celo navodil. Da bi lahko bolje opisal in dokumentiral to ekscesno dejanje, sem se sestal s posamezniki, ki so imeli neposreden pogled v odnose med bankami in politiko ali pa so bili celo aktivni v teh razmerjih. Njihovi opisi so razkrili grozljivo sliko samovoljnosti, brutalnosti, nestrokovnosti ter služenja interesom slovenskih političnih despotov in gospodarskih oligarhov, združenih v klandenstinih skupinah, ki državo Slovenijo in  njene državljane instrumentalizirajo za uresničevanje svojih obsedenosti. Žal nihče ni pristal na to, da bi ga lahko navedel kot vir.

Kaj ostane v takem primeru? Nič, razen morda pripovedovanja zgodb.

Torej vam bom v  naslednjem blogu  povedal zgodbo v kateri nastopajo minister, bankir in lobist.

Lepo vas pozdravljam!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lipov bog – uvod v nadaljevanje

 

Ne vem koliko vas bo še doseglo to pisanje in ponovno objavljanje zapisov. Minilo je dolgo časa in vmes so se dogajale nenavadne stvari. Povsem nepričakovano se je blog Lipov bog, po neki oceni, katere metodologija merjenja mi ni znana, znašel med tremi najbolje ocenjenimi blogi. To me je prijetno presenetilo. Kmalu za tem so se začeli »udari« na spletno stran Lipovega boga, pojavljali so se povsem nesmiselni teksti v angleščini, posamezne objave so bile med seboj pomešane in še druge vragolije.  Na pomoč so mi priskočili računalniško spletni mojstri, ki so strani zopet vzpostavili, pa ne prav za  dolgo. Vedno znova so se pojavljali posegi na stran, vse dokler me niso naučili protokola, kako se je  mogoče kolikor toliko zaščititi pred takšnimi napadi. Vse skupaj je trajalo kar nekaj časa in na koncu, ko je bila stran zopet postavljena sem ugotovil, da so ostali na spletu vsi teksti razen zadnjega o likvidaciji banke Factor. Ker zgodba z banko Factor ni vzbujala več velike pozornosti sem zapise pustil v fragmentih. Ko sem začel dobivati  vabila na razgovore na Nacionalni preiskovalni urad  kot oseba, ki bi lahko dala, za preiskavo o sumu nezakonitega poslovanja banke Factor koristne informacije, je postalo jasno, da primer Factor banke ne bo enostavno zaključen. Posebno zaradi tega, ker se je banko Factor v javnosti vedno znova neupravičeno poizkušalo pokazati kot tajkunsko banko. Pa vendar so se občasno pojavili tudi dvomi o tem ali so bili postopki z likvidacijo Factor banke sploh potrebni in ali se ni povsem po nepotrebnem zapravljal denar za reševanja problema, ki ga v resnici ni bilo, vsaj ne v obsegu kot je bil prikazan. To potrjuje tudi zapisnik 1. nujne seje Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, z dne 13. julija 2015. V 1. točki zapisnika je zabeležena med drugim tudi izjava predsednika komisije mag. Anžeta Logarja, in sicer, da  »Komisija mora ugotoviti razloge za prisilno likvidacijo Probanke in Factor banke in oceniti smiselnost in gospodarnost ukrepa nadzorovane likvidacije teh dveh bank.« Zapis je zgovoren. Komisija mora oceniti  smiselnost in gospodarnost ukrepa! Torej lahko upravičeno dvomimo v ukrep, če se bo z njim ukvarjala celo posebna parlamentarna komisija. Manjka samo še majhna podrobnost, ki bi morala zanimati predsednika in člane komisije in to je ocenitev zakonitosti ukrepa! Tudi o tem govori izginuli blog, zato ga ponovno objavljam, v povsem enaki in do zadnje črke nespremenjeni obliki.  Objave, izjave ter intervjuji pristojnih oseb v času od prve objave do danes so v celoti potrdile navedbe v blogu. O tem pa v naslednjem nadaljevanju.

 

Kaj pa je že rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?! (Berthold Brecht) – nadaljevanje (ponovna objava)

 

»Intermezzo« in »Vrč, ki hodi po vodo« sta prekinila sosledje o bančnih zgodbah. Tokrat  nadaljujem zapis o tem, kako so delovala in kako še delujejo razmerja med političnim in bančnim sistemom in s kakšnimi posledicami. Temelj obeh sistemov je ves ustroj gospodarstva. To pa je izločeno kot tvorni regulator, obema neenakovredno; igra le pomembno postransko vlogo. Izločitev gospodarstva kot soregulatorja bančnega in političnega sistema ima izjemno slabe in za življenje državljanov ter delovanje države usodne posledice. Te dobro pojasni tudi dejstvo, da posedujejo banke, ki so pod nadzorom politike, denar, gospodarstvo pa nima dostopa do njega. Gre seveda za banke, v katerih ima država pomemben lastniški delež. Tudi dobri razvojni projekti niso financirani, če že, pa pod neznosnimi pogoji zaradi strahu pred »obvladovanji tveganj«. Takšno stanje opisujemo s pojmom »kreditni krč«. Koliko so k takšnemu stanju prispevali gospodarski oligarhi z uničevalnim pohodom nad podjetja, zopet v povezavi s politiko, je vsebina drugega zapisa. Ni odveč poudariti, da politični oblastniki lahko uveljavljajo svojo moč le takrat, ko obvladujejo, nadzirajo in aktivno posegajo v medsebojna razmerja med gospodarstvom in bančništvom. Conditio sine qua non za izvajanje tega obvladovanja je denar, veliko denarja! In kje je ta denar? V bankah! Seveda ne samo, pa vendar, ne glede na izvor, predvsem v bankah. Tistih, ki so v večinski državni lasti, ne upravljajo z logiko učinkovitega in pragmatičnega denarnega (kreditnega) poslovanja, temveč z logiko primitivnega političnega despotizma in vazalnega odnosa do Berlina in Bruslja. Tema niti ni tako zapletena, kot je obsežna. Zato se bom omejil zgolj na primer, ki razkrije slaba dela tako, da lahko na njegovi osnovi razumemo obče, splošno delovanje. Primer poznam zelo dobro, saj sem pri njem sodeloval od ustanovitve banke do začetka tako imenovane »nadzorovane likvidacije«. Gre za prvo slovensko banko izključno v zasebni lasti – Factor banko (FB). Član njenega nadzornega sveta sem bil več kot petnajst let. V pisanju se omejujem zgolj na Factor banko, kjer okoliščine, vzroke in posledice dobro poznam, in ne tudi na Probanko, ki je bila likvidirana sočasno, o kateri pa sem obveščen le toliko kot vsi drugi zainteresirani državljani.

Factor banka je bila ustanovljena leta 1993, in sicer z 98 % ustanovitvenega kapitala v zasebni lasti in 2 % v družbeni lasti[1]. Tudi takrat, pred dobrimi dvajsetimi leti, ni bilo mogoče pričakovati, da bi večje »sistemske« banke razvile prožnejše poslovanje s podjetji in hiter odziv na potrebe gospodarstva. Zapolniti to vrzel je bilo poslanstvo FB, usmerjeno v poslovanje s podjetji, predvsem z manjšimi in s srednjimi. To poslovanje naj bi bilo hitro, učinkovito, brez nepotrebnih birokratskih postopkov in zapletov ter predvsem neodvisno od vpliva kratkoročnih političnih interesov. Poslanstvo je bilo jasno definirano in FB je osemnajst let uspešno poslovala z dobičkom, ki je bil večinoma uporabljen za krepitev kapitalske ustreznosti banke. Banka je postopno rastla in začenjala opravljati tudi specializirane posle za druge, večje banke. Poslovanje je bilo stabilno na način, ki ga danes ne poznamo več[2].

S finančno krizo, ki jo je obelodanil zlom banke Lehman Brothers v letu 2008, so se začele težave tudi v slovenskem bančništvu. Razumljivo, da je bančno-finančnemu sektorju  nemudoma sledilo tudi gospodarstvo. Takratna vlada je v celoti podcenila obseg in silovitost krize, ravnala povsem napačno, z naivno izjavo, ki je posledica ne-umnosti, češ, da kriza Slovenije ne bo prizadela! In to v času, ko smo že bili del Evropske unije in evro območja. Torej, čeravno majhni, vendar neposredno vključeni v evropske in svetovne gospodarske ter finančne tokove. Ali so res ti vladni preprosteži upali, da nas zaradi majhnosti kriza ne bo našla?

Najprej so se zamajale večje banke, NLB, NKBM, Abanka, ki so bile najbolj izpostavljene s  kratkoročnimi krediti, ki so zahtevali popravke vrednosti. Med njimi tudi  kreditiranje tajkunskih prevzemov podjetij in holdingov. FB je krizo zaznala, vendar še do leta 2011 poslovala z dobičkom, kapitalsko ustreznostjo 10,64 in bilančno vsoto preko milijarde evrov[3]. Ves ta čas je opravljala posle, ki bi jih banke predvsem morale opravljati, to je kreditiranje podjetij. Odločitev uprave FB, da kljub nastalim okoliščinam še naprej kreditira podjetja, je bila kasneje ocenjena kot napaka. Celo bivši predsednik uprave FB Ciril Dragonja v pogovoru za Delo januarja 2014 trdi, da je bila temeljna napaka v tem, da banka ni prenehala financirati podjetij. Glede na kasnejše okoliščine razumem, zakaj je Dragonja »bančno zvestobo« podjetjem označil za napako, vendar se s tem nikakor ne morem strinjati. Samo v tesni navezi bančnega sektorja z gospodarstvom se je mogoče učinkovito spopadati s krizo in jo omiliti. Ta naveza mora temeljiti na strokovnosti, zaupanju obeh strani, odprtosti, poštenosti in pragmatičnosti. Naloga politike v tem dogajanju bi morala biti zgolj v tem, da poskrbi za ustrezno pravno regulativo, ki omogoča učinkovito interakcijo med bančnim ter gospodarskim sektorjem, in sankcionira zlorabe, in ne da politiki in njihovi pribočniki postanejo izvor vseh zlorab. Krediti naj bi se namenili za zagotovitev stabilnosti ter razvoja podjetij in ohranitev slehernega smiselnega delovnega mesta. Nikakor pa ne za financiranje finančno-hazarderskih poslov[4], s katerimi so obogateli posamezniki, njihove spodrsljaje in zablode pa je in bo plačevalo osiromašeno ljudstvo. Kaj se je torej zgodilo s FB v dobrem letu in pol, da je bila deležna brutalnega posega Banke Slovenije v svoje poslovanje? Poglejmo zaporedje dogodkov.

Leto 2011 banka konča z dobičkom, in sicer precej manjšim kot leta 2010. Spomnimo se, da so  »velike« banke takrat že tičale v ogromnih izgubah! V začetku leta 2012 se je uprava FB odločila za nakup in pripojitev KD banke, z razlogom, da se poslovanje banke razširi na prebivalstvo in kartično poslovanje. Vloga za nakup in pripojitev je bila podana na Banko Slovenije, ki je v začetku junija 2012 izdala pozitivno odločbo. Iz te odločbe navajam dva argumenta Banke Slovenije, ki bosta ključna za razumevanje kasnejših postopkov:

  • Politika prevzemanja tveganj Factor banke zagotavlja varnost njenega poslovanja;
  • Predsednik in oba člana uprave Factor banke imata osebnostne lastnosti (dobro ime) in ustrezne sposobnosti in izkušnje za upravljanje in vodenje banke, kar se kaže v stabilnem poslovanju banke. (podčrtal B. L.)

Pred tem poročilom je BS opravila daljši, podroben pregled poslovanja in ugotovila varnost in stabilnost poslovanja. Sledil je preobrat. Kmalu za tem je BS od FB zahtevala visoke slabitve kreditnih zavarovanj[5], ki jih je uprava v celoti upoštevala, kar je povzročilo izgubo v višini 25 milijonov evrov konec leta 2012. Če je torej banka izkazovala sposobnost obvladovanja tveganj, če je banka stabilno poslovala in je imela uprava ustrezne osebne in strokovne lastnosti za vodenje banke, zakaj je BS zahtevala nerazumno visoke slabitve zavarovanj kreditov, katerih posledica je bila izguba? Res je, da je naraščal pritisk ECB na zmanjšanje števila bank, ne samo pri nas, tudi v Grčiji, na Cipru in Portugalskem. Načini in postopki, kako izpeljati saniranje bančnega sektorja, so bili izključno v naših rokah, pravzaprav bi morali biti. Čeprav naj bi bile ECB in tudi posamezne nacionalne banke pri svojem delovanju neodvisne od politike[6], je bila v Ljubljani sprejeta povsem politična odločitev, da se FB žrtvuje na oltar Frankfurta (Berlina) in Bruslja! Ker pa FB po nobenih racionalnih in pragmatičnih kriterijih ni bila zrela za likvidacijo, je bilo potrebno ustvariti posebne okoliščine. To je pomenilo diskriminacijsko ravnanje tako BS kakor tudi ministrstva za finance do FB v primerjavi z drugimi bankami, ki so bile in so še vedno so zelo resen problem. FB ni bila stalno podkapitalizirana, kot se je kasneje razglašalo. Zahteve po dodatnem kapitalu so bile posledica zahtev Banke Slovenije po zvišanju kapitalskega količnika nad predpisano zakonsko vrednost 8 %, v treh letih na 11,7 %. Poleti 2012 je uprava FB predlagala nadzornemu svetu dokapitalizacijo v višini 25 milijonov evrov. Ta vrednost je upoštevala tudi zahtevane slabitve po odredbi BS. Vodstvo BS predlagani dokapitalizaciji ni ugovarjalo! Postopki se začnejo odvijati z bliskovito naglico v začetku leta 2013. Pojavi se namreč prvi interesent za dokapitalizacijo FB v višini 25 milijonov evrov. Nenavadno je, da je ta potencialni vlagatelj imel dostop do zaupnih podatkov o ugotovitvah pregleda FB, ki ga je opravljala BS. Zanimivo in zelo čudno je, da BS tega vlagatelja ni preverila. To je storil član nadzornega sveta FB Boris Milevoj, ki je na eni izmed sej v letu 2013 predložil drugim članom nadzornega sveta dokument US Securities and Exchange Commission z dne 17. julija 2009, iz katerega je razvidno, da je bil možni vlagatelj v ZDA zaradi poslovne goljufije pravnomočno obsojen na denarno kazen in petletno prepoved službovanja ali direktorovanja v katerem koli javnem podjetju. Torej oseba, ki ni mogla uživati nobenega zaupanja, tudi zaradi tega ne, ker se je pojavljala kot zainteresirani vlagatelj, obenem pa se je pri upravi pozanimala, v kakšni višini bi lahko pridobila posojilo. Ko je BS končala pregled poslovanja, je postavila nov znesek dokapitalizacije v višini 50 milijonov evrov. V začetku leta 2013 se pojavita še dva interesenta za dokapitalizacijo in nakup FB. Oba opravita skrbni pregled. Zaključki pregleda se pri obeh skorajda ne razlikujejo, čeprav sta pregleda opravili dve povsem različni instituciji (slovenska in tuja), in so identični z zahtevo BS. Torej tri institucije, BS in dva potencialna kupca, po pregledu poslovanja neodvisno drug od drugega postavijo potrebno višino dokapitalizacije FB v znesku 50 milijonov evrov! Tudi na predstavitvi možnih investitorjev vodstvo BS potrdi, da je znesek dokapitalizacije zadosten!!  Vse to se je dogajalo na pomlad leta 2013.

Na sestanku julija 2013 viceguvernerka BS gospa Stanislava Zadravec Caprirolo obvesti predsednika uprave FB gospoda Cirila Dragonjo, da tudi petdeset milijonov evrov dokapitalizacije ne bo dovolj. Proti takšnemu načinu poljubnega določanja višine dokapitalizacije Dragonja protestira. Takoj za tem FB prejme pismo, v katerem BS ne oporeka višini dokapitalizacije, temveč postavlja povsem nove zahteve potencialnemu investitorju, to je zagotavljanje strukturne likvidnosti. Očitno z namero, da se odvrne zanimanje za nakup FB, čeprav je upravi uspela likvidnostna stabilizacija v izjemno težkih okoliščinah. Ob takšnih dejstvih je bilo potrebno za uničenje banke poseči po vzporednih, nebančnih metodah. V začetku avgusta 2013 Dnevnik objavi novico, da v primeru neuspele dokapitalizacije sledi likvidacija FB in se pri tem sklicuje na »neimenovane vire BS«. Uprava FB zahteva od BS demanti takšnega stališča, ki je banki povzročil zmanjšan ugled in s tem seveda tudi poslovno škodo, vendar tega ne dočaka. Še več, 17. avgusta 2013 Sobotna priloga Dela objavi pogovor s profesorjem Mastenom z Ekonomske fakultete, ki je nedvoumno napovedal, da gre FB v likvidacijo. Lahko si predstavljate, kakšen učinek je imel ta intervju na likvidnostno stanje banke, ki se je soočila z močnim odlivom depozitov zaradi njegovih nerazsodnih in neodgovornih izjav. Posebno še zaradi tega, ker je poučena javnost te izjave dojela kot neuradna stališča BS oziroma dr. Mastena kot honorarnega referenta za stike z javnostjo BS. Boštjana Jazbeca je za guvernerja BS predlagal in podpiral ravno dr. Masten. Na seji nadzornega sveta FB sem upravi predlagal, da sproži tožbo zoper dr. Mastena zaradi neposredno dokazljive škode, ki jo je banka utrpela. In res je uprava FB obvestila BS in guvernerja osebno o nameravani odškodninski tožbi zoper profesorja. V istem času, konec avgusta 2013, je FB prosila BS za podaljšanje roka za izpolnitev zahtev iz odredbe za 30 dni, saj sta še vedno obstajala investitorja, ki sta vztrajala pri dokapitalizaciji in nakupu banke. 29. avgusta 2013 je eden izmed možnih kupcev na sestanku na BS ponudil, da predloži prvovrstne garancije. BS ni bilo mar, da bi na to počakala, temveč je 6. septembra 2013 na brutalen način, ponižujoč do uprave in zaposlenih, vdrla v FB ter začela s postopkom »kontrolirane likvidacije«, postopkom, ki ni imel osnove v Zakonu o bankah! Pogodba z odvetniško pisarno o tožbi zoper dr. Mastena je ostala nepodpisana na mizi predsednika uprave FB. Ali je guverner tako vrnil uslugo profesorju?

Iz fragmentov, ki so navedeni, je mogoče razbrati, da je bila likvidacija FB opravljena po vnaprej  načrtovanem in določenem postopku. Ti postopki so vključevali licemerne diskusije z upravo banke, izključevale pa nadzorni svet in del lastnikov banke. Vsaj formalno. Ali so potekali kakšni vzporedni neformalni dogovori, ni mogoče izključiti. Da gre samo za del lastnikov, ki so bili zaobideni, je razvidno iz kasnejših dogodkov, ki zopet jasno kažejo na različno in diskriminatorno obravnavo.

Ker je bilo potrebno drobtinice z mize vreči tudi negodujočemu ljudstvu, so kreatorji »resnice po potrebi« malodane v vseh medijih objavili, da gre za likvidacijo tajkunske banke. Predvsem zaradi lastniške povezave med ACH-jem in FB. Dejstvo, da je tajkunizacijo ACH-ja preko firme Protej  financirala NLB, ni nikogar več zanimalo. Imamo krivca na prangerju in lahko pljuvamo po njem po mili volji. Takrat me je poklical novinar POP TV, da bi se dogovorila za izjavo ob ukrepih BS, ker gre pač za financiranje tajkunskih zgodb, ki sem jih večkrat javno kritiziral. Ko sem mu razložil, da FB ni ključen agens financiranja zavržnih prevzemov, ga izjava ni zanimala več. Tudi s časopisi se je dogajalo podobno. Posebno žalostno je to, da so tudi v uredništvih, kjer bi pričakovali profesionalno in kritično distanco, podlegli evforiji linča. Kako je možno, da nihče ni pomislil, da vendar likvidacija majhne zasebne banke, ki ne premore niti 3 % slovenskega bančnega sektorja, ne more rešiti dejanskih nakopičenih problemov, ki so nastali z neodgovornim in zločinskim ravnanjem slovenske politokracije in bančnih birokratov s hrbtenico iz žvečilnega gumija, zaposlenih v državnih bankah? Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je tudi FB sodelovala pri nekaterih nasedlih projektih, tudi tajkunskih, da pa je šlo v večini primerov za sindicirane kredite, pri katerih je sodelovalo več bank, FB z zanemarljivimi zneski. Če govorim o zanemarljivih zneskih, gre seveda za primerjavo z izpostavljenostjo drugih, večjih bank. Sicer tudi en sam evro ni zanemarljiv, če je bil odvržen. Za javnost je bilo torej poskrbljeno, tudi s poizkusi kriminaliziranja delovanja FB. Ali je vsa ta ihtavost morda potrebna tudi zaradi tega, ker je bila likvidacija banke, ki je imela za posledico odvzem vseh pravic in razlastninjenje delničarjev, izpeljana na nezakonit način? To razlastninjenje je mnogo hujše od razlastninjenja, ki je potekalo leta 1946. Takrat je zaplemba premoženja potekala s sodnimi procesi in sodnimi odločbami, v imenu revolucionarnega prava. To pa je omogočilo štirideset let kasneje vračilo tega premoženja. Postopki slovenske vlade in BS oziroma tistih, ki so delovali v imenu teh institucij, pa tega ne omogočajo. Boljševizem sodobne Slovenije je dosegel stopnjo skorajšnje popolnosti!

Kaj se je dogajalo kasneje in v kakšnih zagatah se je znašla vlada, ministrstvo za finance, visoki uradniki BS ter kdo vse lahko krši zakone, ostane živ in celo napreduje ,v naslednjem blogu.

Lepo vas vse pozdravljam in želim vse dobro!

To je torej zapis, ki je bil objavljen na tem blogu v jeseni 2014.

 

[1]                     Ta dva odstotka je predstavljal vložek Grand hotela Union, ki takrat še ni zaključil procesa spremembe lastnine, zato je naložbo v ustanovitev banke odobril še Delavski svet!

[2]                     Mirnost in organsko rast je vzvalovila le bolezen in smrt prvega direktorja FB Fabia Škopca (1938–1999). Ko govorimo o slovenskem bančništvu, ne moremo, da ga ne bi omenili.  Dostojanstvenost, mirnost, strokovnost, neodvisnost in visoka etičnost so bile Fabiove lastnosti, popolnoma tuje aparatčikom, ki danes sedijo v upravah bank.

[3]                     Ker predpostavljam, da bralke in bralci tega bloga niso vsi dobro seznanjeni z bančno latovščino, bom poenostavljeno pojasnil enega izmed ključnih kazalcev poslovanja banke, in sicer »kapitalsko ustreznost banke«. Ta je izum Odbora za bančni nadzor s sedežem v Baslu. Gre za razmerje med celotnim kapitalom banke ter kreditnimi, tržnimi in operativnimi tveganji, izraženo v odstotkih. Ta količnik mora biti najmanj 8 %. Nerodnost tega kazalca je v tem, da je števec, to je kapital banke, realna postavka, v imenovalcu pa imamo bolj ali manj ocenjene vrednosti. S to poljubno ocenitvijo (špekulativnostjo) lahko nacionalni bančni regulator, v našem primeru Banka Slovenije (BS), bistveno vpliva na poslovanje in stanje posamezne banke. Ocene postavk v imenovalcu so lahko, in so tudi bile, povsem politično motivirane!

 

[4]                     “You can’t run an economy where the financial sector is making 40 percent of the profits.”  Paul Volcker, 2009

 

 

[5]                     Vsa posojila, ki jih odobri banka, morajo biti ustrezno zavarovana za primer nezmožnosti odplačevanja obveznosti. Zavarovanja so lahko raznovrstna, stvarna ali osebna. Med zavarovanja sodijo tudi hipoteke nad nepremičninami in zemljišči. Vrednost teh pa se lahko v časovnem obdobju spreminja. V času, ko je bilo posojilo odobreno, je bila vrednost hipoteke ustrezno zavarovanje, kasneje pa se je lahko, npr. zaradi spremenjenih razmer na trgu, vrednost hipoteke zmanjšala. V tem primeru mora banka izvesti slabitev zavarovanja in povečati rezervacije. To obremeni stroškovno plat in vpliva na poslovni izid banke. Uprava FB je take slabitve opravila na osnovi novih cenitev posameznih zavarovanj za kredite, za katere je ocenila, da predstavljajo izpostavljeno tveganje. Pregledovalci BS niso upoštevali ustreznega zmanjšanja vrednosti na osnovi kvalificiranih cenitev ter postavljali svoje, povsem samovoljne standarde, ki so jih argumentirali s tem, da so na medmrežju preverili ustreznost cen posameznih nepremičnin ali gradbenih parcel! Sancta simplicitas!

 

[6]                     ECB – Evropska centralna banka je bila ustanovljena leta 1998 s Pogodbo o Evropski uniji in ima sedež v Frankfurtu. Njena temeljna naloga je upravljanje evra, poleg tega pa je odgovorna tudi za oblikovanje in izvajanje monetarne politike EU. Evropska centralna banka deluje povsem neodvisno in tako niti ECB niti nacionalne centralne banke niti kateri koli član njihovih organov odločanja ne sme prositi oziroma sprejeti navodil bodisi evropskih bodisi nacionalnih organov oblasti. Institucije EU in vlade držav članic morajo spoštovati to načelo in ne smejo poskušati vplivati na Evropsko centralno banko ali na nacionalne centralne banke. (Vir: spletna stran Vlade RS) Realnost je seveda povsem drugačna!

 

Vrč hodi tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije. (slovenski pregovor)

Blog o nadaljevanju bančne teme sem še enkrat prestavil, a zaradi tega ne bo izgubil na zanimivosti,  nasprotno, v luči zadnjih dogodkov na slovenskem političnem prizorišču  še bolj odseva razkroj slovenske družbe.  Umaknil sem ga  zaradi tega, da tudi po tej poti sporočim, da me  je:

v četrtek 28. avgusta 2014, v večernih urah  Nadzorni svet Union hotelov, na svoji redni seji odpoklical z mesta glavnega direktorja družbe Union hoteli. Ne nepričakovano.  Povsem različni pogledi na narodno gospodarski in družbeni pomen podjetja ter na razmerje med krovno in odvisno družbo,  so  povzročali sporna stanja z vsakokratnim vodstvom ACH in menoj že od leta 2010 dalje. Bil sem trdnega prepričanja in sem še sedaj, da moramo v okoliščinah, v katere smo zabredli, napeti vse moči, da zagotovimo dolgoročno trdnost podjetij in ohranimo sleherno smiselno delovno mesto, ne samo v posameznem podjetju, temveč tudi v ustroju celotnega narodnega gospodarstva[1].. Rast in razvoj podjetij v okviru ACH, četudi zmerna, bi moral imeti prednost pred nerazumno tveganimi finančnimi naložbami, ki so jih je celo v ACH-ju imenovali “čisti hazard”.

Ko je vse propadlo, kakor je za hazard običajno, razen tistega dela, ki je verjetno “rezerviran” na  računih, kjer pač  ti računi so, se je začelo pospešeno pobiranje denarja od odvisnih družb. Če bi bilo toliko  domiselnosti za to, kako naj se ukrotijo uprave družb, da se izsesa denar za pokrivanje finančnih  blodenj, vložene v razvojne možnosti in priložnosti, bi bili svetilnik uspešnega podjetništva.  Vendar ne, ne in ne! Temu sem se poizkušal postaviti po robu. Dolžnost direktorja ali managerja podjetja je, da opozori lastnika na posledice odločitev, ki jih sam oceni kot neprimerne in lahko povzročijo škodo. Njegova naloga je, da ščiti interese podjetja in zaposlenih[2].  Lastnik, ki razume družbeno odgovornost  svoje lastnine in pojmuje lastnino tudi kot obveznost in ne samo privilegij, bo takšna opozorila z zadovoljstvom sprejel.  Ne pa seveda lastnik, ki  mu ni  mar narodno gospodarska vrednost podjetja.  Takšne lastnike lahko samo v posebnem pomenu te besede imenujemo lastniki, kajti lastnine  niso prigarali, niso je ustvarili zaradi svojih veščin in sposobnosti, ki bi jih nagradil trg. Preprosto niso socializirani kot lastniki. To so postali  s pomočjo uničujoče zakonodaje, s spretnim izkoriščanjem ter uporabo političnih povezav, ki so jim omogočile možnost hlastanja nekoč družbene lastnine. Taki  lastniki obravnavajo lastnino kot svoj plen.

Ko so vsi razgovori  postali nesmiselni in puhli rituali, ker se nihče ni odzval na vsebine, sem se odločil, da izstopim iz firme Protej d.o.o., ki je lastnica ACH d.d.. Prvič sem to omenil v pismu Hermanu Rigelniku v februarju 2011, nato še januarja 2013  v pismu gospodu Šibakovskemu, takratnemu direktorju družbe Protej, ko sem mu sporočil:

  1.       menim, da je postal Protej značilna „tajkunska“ družba, ki izvaja lastninjenje ACH d.d. s financiranjem iz odvisnih družb na način, da  odvisnim družbam jemlje možnosti za rast in razvoj, posledica pa je stagnacija teh družb.  Tajkunizacija, ki slabi ekonomsko podstat Slovenije in generira kasto lastnikov brez socialnega in solidarnostnega refleksa, je zločin nad slovenskim narodom in pri tem ne želim sodelovati.
  2.       položaj Proteja v relaciji do ACH je, milo rečeno, nenavaden, saj je Protej 90 odstotni lastnik ACH, v nadzornem svetu ACH pa ni niti enega predstavnika Proteja.  Ta lastniški absurd  ustvarja pri meni nezaupanje do poslovnih razmerij med večinskim lastnikom in odvisno družbo. Iz navedenih razlogov je jasno, da želim izstopiti iz  ideoloških razlogov in poslovno nedorečenih razmerij.  Zaradi tega me ne zanima sedanja vrednost mojega deleža, ampak želim imeti povrnjen le osnovni vložek, revaloriziran z inflacijskim faktorjem.

Moj izstop je bil zavrnjen cinično, iz formalnih razlogov[3]. Jeseni 2012 in začetku leta 2013 sem že imel  nekaj ponudb za razgovor z  novinarji in uredniki različnih medijskih hiš, a o tem še nisem želel  javno spregovoriti. Računal sem, kakor se je kasneje izkazalo, povsem neupravičeno, da bo zaradi skrajno  negotovega stanja in visoke zadolženosti, vendar spregovoril še zadnji kanček razuma.  Voz je drvel še vedno navzdol in ko sem dobil po telefonu navodilo, da naj na Nadzornem svetu povišam dividende z enega na dva milijona evrov, sem se odločil, da je čas spregovoriti v javnosti.

To je izbilo sodu dno. Začele so se priprave na mojo odstranitev.  Objava, da nameravam ustanoviti delavsko zadrugo je postopke samo še pospešila. Bliskovito naglico pa je povzročila  načrtovana prodaja podjetja Union hoteli, ki ga sestavljajo štiri hotelske hiše v centru Ljubljane in sicer Grand hotel Union (Executive in Business), hotel Lev in hotel Central.

Nadzorni svet me je odpoklical zaradi hujših kršitev obveznosti in drugih ekonomsko-poslovnih razlogov. V tem zapisu ne morem obravnavati vseh navedb, zaradi katerih me je odpoklical Nadzorni svet, predvsem iz razloga, ker  ne želim na pladnju postreči s svojimi argumenti, ki so namenjeni za drugo priložnost.  Izpostavil  bom le dve postavki v obrazložitvi sklepa o odpoklicu, navajam:

  1. “Na skupščini dne 28.7.2014 je odpoklicani direktor ob razpravi v zvezi z nasprotnim predlogom največjega delničarja o delitvi bilančnega dobička družbe med drugim izjavil, da”…je družba ACH družba za uničevanje družb“.”

Menim, da tega res ne bo težko dokazati in da bi lahko imeli ob tem še veliko zabave, samo če ne bi bila dejstva tako žalostna, in

2. “Največji delničar na podlagi številnih objektivnih razlogov ugotavlja, da odpoklicani direktor predstavlja oviro uspešni izvedbi postopka prodaje, s tem pa predstavlja tveganje, da največjemu delničarju kot lastniku in tudi sami ciljni družbi povzroči veliko škodo.”

To pa je potrebno posebno pojasniti. Nikoli nisem oviral prodaje hotela, nasprotno! Vedel sem, da je v interesu družbe Union hoteli, da se najhitreje, kot je to mogoče reši lastništva ACH. Nisem se pa strinjal z objavljeno ceno, ki ni bila nikoli zanikana, to je, da so štirje hoteli v centru Ljubljane na prodaj za 25,8 milijonov evrov!  Podjetje, ki je dolgoročno stabilno, skoraj nezadolženo, še vedno, tudi po črpanju dividend, razpolaga s šestimi milijoni evrov zadržanega dobička! Imel sem več razgovorov o prodaji podjetja. Vedno sem v teh razgovorih navedel, da sem zgolj “uprava” in da se morajo za postopek prodaje dogovoriti z lastniki. Eden izmed predstavnikov možnih kupcev je bil izjemno dobro poučen in celo  vedel, da ima ACH delnice Uniona zastavljene za svoj kredit pri A-banki. Rahlo cinično me je  vprašal kdo je dejanski lastnik delnic, ACH ali A-banka!?  V zadnjem razgovoru z Rastom Oderlapom, generalnim direktorjem ACH, julija na unionskem vrtu, ko mi je prišel povedati, da bom odstavljen, da se on sicer s tem ne strinja, če pa moral tako ukrepati, bo to storil, in da naj ga razumem, sva govorila tudi o vrednosti prodaje. Zelo natančno sem mu pojasnil, da se izhodiščna  vrednost giblje med 45 in 50 milijoni evrov, da pa je realno pričakovati, da se bodo hoteli lahko prodali po vrednosti okoli 40 milijonov evrov. S to oceno se je strinjal in pojasnil, da je seznanil (ne vem koga) o tej prodajni vrednosti. Sedaj so na vrsti bistroumneži vseh baž, da pojasnijo, kako bom največjemu delničarju (lastniku) povzročil veliko škodo, če si prizadevam, da se hoteli prodajo po višji ceni?  Zgovorno je, da je še na 80. seji Nadzornega sveta Grand hotela Union 27. februarja 2014 takratni predsednik  gospod Milan Jagrič izjavil, da je vrednost premoženja 47 milijonov evrov. Komu je torej v korist, da ACH skupno z najbolj mistično institucijo v Sloveniji, to je DUTB ali Slabo banko,  prodaja razvrednoteno slovensko premoženje  za drobiž?   Po informacijah, ki jih imam iz beograjskega hotelskega okolja, naj bi bil posel že dogovorjen. Grand hotel Union  bi postal eden izmed Indigo hotelov, današnji hotel Business pa Holiday Inn, vse v okviru grupacije IHC.

Vsa zgodba ima še nekoliko odtenkov, ta blog je premajhen za vse, pa vendar samo opozorilo – Union hoteli je javna delniška družba, ki kotira na borzi, z okoli 400 lastniki, med katerimi sta dva velika ACH in KAD, vsi ostali smo mali delničarji. Med KAD-om in ACH-jem obstaja pogodba o skupni prodaji. Kolikor vem, se KAD ni strinjal s prodajo za objavljeno ceno, ker bi to pomenilo osiromašenje državnega premoženja. Kaj pa sedaj?

Sam potek Nadzornega sveta je bil brutalno grotesken. Zapuščati sem moral sejo, da so se dogovarjali o tem, kar so se že dogovorili, na polovici dnevnega reda so v moji odsotnosti tega razširili  s točko o  odpoklicu. Po koncu seje se je pojavil moj naslednik in mi izročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Poizkus ponižanja je predstavljalo še pečatenje pisarne in namestitev dveh varnostnikov, ki sta skrbno varovala zrak v tajništvu do jutra, ko jih je presenečen zalotil moj sodelavec. Namenoma sem uporabil besedo “poizkus” ponižanja. S tem mi niso mogli do živega, do njih sem okoli sebe zgradil neprebojni zid. Še tako  trden in neprebojen zid pa se zruši v posebnih okoliščinah. Ta zid ni vzdržal v ponedeljek, ko sem se poslovil od svojih sodelavcev. Prišlo jih je mnogo, ki so lahko prišli.  V triindvajsetih letih sodelovanja, jih je veliko med njimi z menoj preživelo več časa kot s svojo družino. To pa so trenutki, ko ni potrebno graditi in braniti zidu, takrat privrejo na dan čustva in prav je, da se jim da prosta pot. Potem pa zopet zbranost.

V torek sem se napotil na Zavod za zaposlovanje na Parmovo. Slišal sem marsikaj o neprimernem odnosu zaposlenih na Zavodu do iskalcev zaposlitve. Imel sem idejo, da bom svoje izkušnje brezposelnega direktorja v 62-letu starosti opisal v posebnem blogu. Na srečo ne morem pisati o ničemer, razen o tem, da sem bil pri dveh zaposlenih gospeh na Zavodu sprejet izjemno prijazno in z veliko mero profesionalnosti. Med tem, ko sem čakal na hodniku, na sprejem pri moji svetovalki za zaposlitev, je iz ene mnogih pisarn Zavoda stopil mlad gospod, po moji oceni med 25 in 30 leti starosti, s  solzami v očeh. Takrat mi je postalo jasno, da je meni dobro in da je boj potrebno nadaljevati!”

Lepo vas vse pozdravljam!

 


[1] O tem podrobneje v enem izmed naslednjih blogov z naslovom “Kaj bi morali storiti sedaj in česa nikoli ne bi smeli!”

[2] Tega ne učijo na nobeni od meni znanih managerski šol. Učijo pa jih kako se morajo oblačiti, priklanjati, nasmihati, vnašati barvne kolone in vrstice v excel tabele, pa tudi  o psihologiji pogajanj in mnogo drugih nesmislov. Zaradi take “psihološke šole pogajanj” se nadebudni managerji bolj ukvarjajo z držo in položajem rok pogajalca, kot pa z vsebino pogajanja.

[3] Objavljam celotni odgovor, ki mi ga je na mojo zahtevo po izstopu iz Proteja poslal takratni direktor Branko Šibakovski.

Protej odgovor

 

 

 

In še prispevek dr. Horowitza!

 

02_karikatura

 

Intermezzo

Spoštovane bralke in spoštovani bralci!

Prejšnjikrat sem najavil razkritje bizarnega načina delovanja Banke Slovenije in Vlade Republike Slovenije pri sanaciji  bančnega sistema. Ker je tema občutljiva, sem želel natančno preveriti vse navedbe in jih, tam kjer je to mogoče, osvetliti in dokazati tudi z dokumenti. Tega pa nisem uspel v  kratkem času in ob rednih delovnih obveznostih, ki imajo seveda prednost pred blogom. Posebno  pomembna so zaporedja in  vzporednost  dogodkov, ki porajajo osuplost ter zaskrbljenost nad načinom ravnanja vodilnih oseb v državnih ustanovah, bankah in gospodarskih družbah. Ni pretirano reči, da posledice teh ravnanj slabijo trdnost in verodostojnost države, slabšajo življenjsko kakovost prebivalcev in ogrožajo našo prihodnost. Ravno zaradi tega želim, da ni mogoče podvomiti niti v eno samo besedico, ki jo bom napisal na to temo!  Potrebujem še čas za urejevanje, vsebina je zbrana.

V tem intermezzu  se zahvaljujem bralcem za spodbude, kritične pripombe, predvsem pa za pripravljenost, da mi posredujejo dejstva in podatke, ki bodo pri posameznih razjasnjevanjih ključnega pomena. Nekaj je bilo tudi vprašanj in zanimanja o vodilu bloga »Svoboda je zmeraj le svoboda tistih, ki mislijo drugače!«, njegovem kontekstu in razumevanju. Sedaj je priložnost za pojasnitev okoliščin in razlogov, v katerih in zaradi katerih je Rosa Luxemburg  zapisala stavek, ki je ključnega pomena za obče dojemanje svobode in demokracije. Za boljše razumevanje navajam daljši odlomek:

 »Svoboda le za pripadnike vlade, le za člane ene stranke – četudi so še tako številni – ni nikakršna svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistih, ki mislijo drugače. Ne zaradi fanatizma »pravičnosti«, temveč zaradi tega, ker sloni vse poučno, blagodejno in očiščujoče politične svobode na tem bistvu in  učinek tega odpove, če »svoboda« postane privilegij.« [1]

Ta navedek je povzet iz sestavka Rose Luxemburg z naslovom »Ruska revolucija« (Die russischer Revolution, v nekaterih starejših izdajah tudi »Zur rusischen Revolution«) [2]. V njem je pozdravila Leninovo revolucijo, obenem pa se je ostro odzvala na njen potek in posvarila pred boljševističnim samodrštvom. Čar njene ostre kritike je sežet v tem kratkem in vendar vsebinsko tako bogatem stavku. Preprosto pomeni, da je družba toliko svobodna in zaradi tega tudi toliko demokratična, kolikor so lahko svobodni tisti, ki se ne uklonijo večini.  Svoboda tistih, ki mislijo drugače pa ni zgolj  v tem, da je lahko drugačnost nekaznovano izrečena ali izkazana, mnogo bolj tiči v tem, da je tudi upoštevana in pripoznana. S tem je pomen stavka jasnejši in vabi h kritičnemu razmisleku o tem, koliko je slovenska družba zares demokratična in svobodna.

In še za eno razlago bom izkoristil ta intermezzo.  Gre za pojasnilo pomena in rabe besede »zločin« in izpeljank, »zločinec«, »zločinski«, »zločinstvo«. Te besede bom v svojih blogih večkrat uporabil. Etimološki vidik je preprost. Beseda je sestavljena iz besede »zlo« in »činiti«. Besedo »zlo« opiše Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1994) kot: »1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča« in »2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave«, beseda »činiti« pomeni »delati« in ima v SSKJ oznako »zastarelo«, kar pomeni nekoč rabljena beseda, danes pa v knjižnem jeziku mrtva. »Zločin« je v SSKJ opredeljen kot »hudo kaznivo dejanje«. Ob tem pa nastane zadrega, ki mi je bila z družboslovnega in humanističnega vidika rešljiva. Beseda »zlo« je opredeljena kot nasprotje dobrega »zlasti z moralnega stališča«, torej zločin ni nujno tudi kaznivo dejanje. Za dodatno pojasnilo sem se obrnil po pomoč na strokovnjaka s pravnega stališča in stališča izvršne oblasti. To sta bila gospod magister Emil Zakonjšek in gospod Andrej Rupnik. Prvi v preteklosti sodnik in predsednik sodišča ter danes odvetnik, drugi nekdanji direktor Slovenske obveščevalno varnostne agencije (SOVA) in človek z dolgoletnimi, tudi mednarodnimi policijskimi izkušnjami. Oba sta potrdila mojo domnevo, da je opis besede »zločin« v SSKJ kot »hudo kaznivo dejanje« pomanjkljiv. Posebno natančen pri pojasnjevanju je bil gospod Andrej Rupnik. Z njegovim dovoljenjem objavljam posamezne odlomke iz njegovega sestavka »O pojmu »zločin««:

/……./»Zločin torej pomeni činiti, delati nekaj, kar je zlo. Enak pomen ima tudi sestavljenka hudodelstvo, ki je moralni in etični, obenem pa tudi pravni pojem. Hudodelstvo pomeni delati hudo, delati zlo. Zločin in hudodelstvo sta torej sinomima. Beseda zločin se uporablja tudi kot prevod angleške besede crime, ta pa ima svoj etimološki izvor v latinski besedi crimen. Izpeljano angleška besedna zveza criminal offence pomeni kaznivo dejanje. /……../ Tisti del ravnanj, ki niso skladna z moralnimi, etičnimi in običajnimi pravili, njihovo nespoštovanje pa drugim povzroča hude posledice, označujemo kot zločine, šele zakon pa jih kodificira kot kazniva dejanja /……../ Besedna zveza kaznivo dejanje je ožja od pojmov zločin in hudodelstvo. Je pravni pojem, ki označuje tisti del zločinov ali hudodelstev, ki jih zakon kot protipravna (nezakonita, protizakonita) dejanja zaradi njihove nevarnosti določa kot kazniva dejanja in hkrati določa njihove znake ter kazni zanje. Ni kaznivega dejanja in ni kazni, če tako ne določa zakon (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia). Zločin kot moralna kategorija ni nujno tudi kaznivo dejanje, to postane šele, ko ga kot takega opredeli kazenski zakon.«

Jasno kot beli dan! Primer: tisti posamezniki in skupine, ki so s svojim delovanjem ali opustitvijo delovanj, povzročili, da trideset odstotkov prebivalstva Slovenije živi pod pragom revščine in da so med nami podhranjeni otroci, so zločinci, četudi  za to ne bodo nikoli odgovarjali pred sodiščem! Toliko v posmeh »pravni državi«, kar bo tema z naslovom »Beda pravne države« v enem izmed prihodnjih blogov.

Za konec Intermezza pa še najavljeno sodelovanje Cirila Horjaka, alias dr. Horowitza, na straneh  Lipovega boga. Toliko, da dobite občutek!

Lepo vas vse pozdravljam!

[1] »Freiheit nur für Anhänger der Regierung, nur für Mitglieder einer Partei – mögen sie noch so zahlreich sein – ist keine Freiheit. Freiheit ist immer nur Freiheit des anders Denkenden. Nicht wegen des Fanatismus der »Gerechtigkeit«, sondern weil all das Belehrende, Heilsame und Reinigende der politischen Freiheit an diesem Wesen hängt und seine Wirkung versagt, wen die »Freiheit« zum Privilegium wird.« Pri prevajanju se mi je pojavila stilistična zadrega ali morda »Svoboda je vedno le svoboda tistih, ki mislijo drugače« prevesti kot »Svoboda je vedno le svoboda drugače mislečih«, vendar sem odločil za prvo inačico, tudi zaradi tega, ker jo je  v 70-tih letih uporabljal tudi študentski časopis Tribuna. »Heilsam« pomeni pravzaprav »zdravilen« ali »koristen«, vendar se mi je zdel v tem kontekstu izraz »blagodejen« primernejši.

 [2] Tekst s tem naslovom je objavil Paul Levi leta 1922, torej tri  leta po umoru Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. Sam povzemam po novejši izdaji Ossipa K. Flechtheima, Frankfurt na Maini 1971. V tem delu so zajeti tudi deli rokopisa, ki jih je prvič objavil Felix Weil leta 1928. Zanimivo, koliko časa je bilo potrebnega, da je kritika Rose Luxemburg Leninovih postopkov ugledala luč sveta!

01_karikatura

 

Kaj pa je že rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?! (Berthold Brecht)

Ko so se pojavile prve resnejše težave pri odplačevanju posojil za tajkunsko lastninjenje pred približno petimi leti, je slovenska politokracija vseh barv hitro našla priročne krivce za nastalo polomijado. S terminom »politokracija« razumem celotno nacionalno politično strukturo, torej vse  parlamentarne politične stranke, ne glede na to ali so v vladi ali v opoziciji ter njihove člane, izven-parlamentarne politične stranke ter njihove člane, politike in politična gibanja, ki se javnosti  predstavljajo  kot samostojni ali neodvisni,  vključno s predsednikom republike in njegovim dvorom, na vseh nivojih in mestih,  kjer se odloča o javnih zadevah ter o razdeljevanju sredstev, zbranih v erarjih na državni in lokalnih ravneh. Ta politokracija seveda ni obrnila obtožujočega prsta nase. Zaradi odurnega prekupčevanja med politokracijo in tajkunskimi oligarhi so bili slednji še v zavetrju in takrat tudi na njih še ni padla senca krivde. Kot izvor vsega zla so bile določene banke!

 Zanimivo je dejstvo, da so banke nastopile v poosebljeni obliki, vdihnjena jim je bila posebna samostojna življenjska moč, nastopile so kot izvor in tvorec zablod. Torej ne posamezni  direktorji bank, predsedniki in člani uprav, niti ne člani kreditnih odborov ali drugi bančni uradniki, ki so imeli možnost in moč sprejemati odločitve, ampak banke kot subjekt. Resnici na ljubo, kakšen visok bančni uradnik je že bil izpostavljen javnemu linču in to zaradi tega, ker je dobil izplačano tisto,  do česar je bil po pogodbi upravičen. Takšna malenkost pa medijskih vojščakov, ki so imeli nalogo, da ustvarijo primerno javno mnenje, ni motila, da ne bi bruhali  ognja in žvepla po bankah. Radikali so zahtevali hitra sodišča in obešanje bank na najbližja drevesa, tisti bolj razsodni pa so opozarjali na to, da je potrebno tudi bankam zagotoviti pošteno in nepristransko sojenje, preden se jih, n.pr. razčetveri. Kako da ne, saj vendar živimo v pravni državi in imamo visoke demokratične standarde, četudi ne vemo, kaj naj bi to zares pomenilo. Ob takem pogromu je povsem jasno, da so bile banke obupane, prestrašene, povsem nezaščitene, kajti nikogar ni bilo, ki bi se za njih zavzel in rekel dobro besedo njim v prid.

Takšnih in podobnih slepilnih manevrov so se vodilni slovenski politiki in njihovi animatorji poslužili že večkrat. Vedno takrat, ko je bilo potrebno določiti krivca za zavoženo stvar. Nekaj ali nekoga je bilo potrebno žrtvovati  ljudstvu na oltar, ki je nato svoje ogorčenje in jezo stresalo na grde in pokvarjene banke. V takšnem stanju tudi najenostavnejša analitika, ki temelji na preprostih, očitnih dejstvih,  ne najde poslušalcev, ki bi dojeli, da je to, nad čemer se zgražajo, pravzaprav skot vladnih in parlamentarnih srenj. Ugledni pravnik prof.dr. Miha Juhart, mi je v razgovoru o tem, kako je pravno uravnavano in ali je v drugih evropskih državah sploh mogoče prevzemanje podjetij z metodo »tajkunizacije«, dejal: «V Nemčiji banke ne bi odobrile takšnih posojil!« Ali res ne bi? Bi, pa še kako bi. Za tako smelo trditev, ki oporeka  stališču dr. Juharta, moram poklicati na pomoč drugo avtoriteto. V tem primeru je to dr. Wolfgang Hetzer in njegova knjiga z naslovom »Finanzmafia, wieso Banker und Banditen ohne Strafen davonkommen?« (Finančna mafija, zakaj jo bankirji in banditi vedno odnesejo nekaznovani?) Najprej nekaj besed o avtorju. Doktor prava je bil, med drugim, tudi vodja referata v kanclerjevem uradu za nadzor nad nemško obveščevalno službo (BND) in sicer za področja organiziranega kriminala, mednarodnega pranje denarja, orožja za masovno uničevanje in strateškega nadzora nad telekomunikacijami. Leta 2001 se je v strokovnem članku v reviji »Der Kriminalist« obregnil ob takratnega ministra za notranje zadeve Otta Schilyja, zaradi česar je bil suspendiran (tudi v Nemčiji torej!). Kasneje  so iz kanclerjevega urada poizkušali preprečiti njegov nastop službe na visokem položaju Evropskega urada za preprečevanje goljufij (OLAF), vendar je to oviro uspešno preskočil. Od leta 2002 je vodja oddelka za zbiranje strateških informacij in ocenjevanja tveganj ter svetovalec generalnega direktorja OLAF za področje boja zoper korupcijo. Človek, ki ve o čem govori, v omenjeni knjigi opozarja na tanko mejno črto pri financah med tem, kar imenujemo profesionalno ravnanje in kriminalnim ravnanjem. Pokaže na brutalno ravnanje bank in kar je izjemno pomembno, politika je to ravnanje dopuščala in celo podpirala. Hetzer razblini iluzijo urejene Evrope in oziraje po Nemčiji ali EU ne najdemo podobe, po kateri bi se lahko zgledovali v dobrem. Slovensko delovanje pa je zgolj bolj preprosto podeželsko, »kmetavzarsko«. Ker je torej meja med legalnostjo in kriminalnostjo  ohlapno regulirana, jo niansirajo etične in moralne norme. Toda ali je delovanje banke sploh lahko etično?  Islamsko bančništvo kot tudi rimskokatoliška cerkev v srednjem veku prepovedujejo zaračunavanje obresti, ki so enačene z oderuštvom. Torej bančni posli že v osnovi niso »etični«. Zakaj bi torej banke zagrešile hud greh z odobritvijo kreditov za tajkunizacijo? Če so bili krediti v času, ko so bili odobreni, ustrezno zavarovani, če je bila določena tržna obrestna mera in če so bili upoštevani vsi ostali predpisi bančnega poslovanja,  potem ni v tem smislu nič spornega in banke niso »krive« za tajkunski polom. Težave z bankami nastanejo tam, kjer so bili odobreni krediti brez ustreznih zavarovanj ali celo povsem brez zavarovanj, težava je tudi tam, kjer je bilo že ob odobritvi posojila jasno, da ta nikoli ne bo vrnjen in da podjetje ali posameznik ne kratkoročno ne dolgoročno nista sposobna vračanja. Pa ne gre samo za sposobnost vračanja.  V posameznih primerih je bil že ob  odobritvi sklenjen tih dogovor o tem, da posojila ne bo potrebno vrniti, skratka, da bo v primernem trenutku »odpisano«. Te malverzacije so bile izvedene v odnosu med banko in posameznimi političnimi mogočneži, ki so neposredno dajali vodstvom bank navodila in zahteve. S tem so bile kršene  etične in zakonske norme. Politična despotija se je takega načina delovanja lahko posluževala tudi zaradi tega, ker je na vodilna mesta večjih bank, ki so bile v lasti države in tudi v vrh Banke Slovenije, postavila marionetna vodstva, ki so za dobro plačilo in privilegije poslušno izvajala ukaze. To izprijenost je razgalil bivši direktor NKBM Matjaž Kovačič z bolečo izjavo, da ne bo več molčal, ker je njegovo življenje  uničeno. Takoj za tem, ko je spregovoril o neposrednem vmešavanju Boruta Pahorja, Zorana Jankovića in Ivana Janeza Janše v  poslovanje banke, je tudi obmolknil in nenadoma izgubil spomin. Razumem in tega mu ne moremo  zameriti, hvaležni pa smo mu lahko, da je razgalil »cosa nostra« metode politokracije.

V naslednjem prispevku bom na primeru pokazal, kako je slovenski politični in bančni vrh pri tako imenovani »sanaciji bančnega sistema«, brutalno kršil  Zakon o bankah.  

In še nekaj razveseljivega. Prispevke bo likovno opremljal Ciril Horjak, risar stripov, ilustrator in karikaturist. Njegova izjemna risba in pronicljiv humor bosta prijetna popestritev blogov.

Poet tvoj nov tajkunom venec vije!

 Vsem bralcem želim vse dobro!

V prvi objavi sem omenil, da bom v naslednjem blogu objavil prva opozorila na škodljive posledice zadnje faze privatizacije, za katero splošno uporabljamo izraz »tajkunizacija«, njihove nosilce pa »tajkune«. Čeprav  je pojem mnogokrat uporabljen, ni vedno v enakem pomenu. Poglejmo najprej izvoren pomen besede »tajkun«. Izhaja iz Japonske in v japonščini pomeni »veliki gospod«. Pomeni naziv za šogune – vojaške voditelje ali generale, ki so imeli na Japonskem velik vpliv v času od 12. do sredine 19. stoletja.  V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pojavil na Hrvaškem, kot oznaka za tesne sodelavce predsednika Franja Tuđmana. Namen je bil vzpostaviti okoli dvesto močnih družin, tudi sorodniško povezanih, katerih člani  bi z medsebojno podporo postali lastniki večine hrvaškega premoženja in v posesti izjemne politične moči. Kot je znano ta projekt, na srečo hrvaških državljanov, ni uspel. V začetku novega stoletja se pri nas uporablja oznaka »tajkun« tudi za vse posameznike ali ozke skupine ljudi, ki so si zaradi svojega položaja na družbeni lestvici, lahko pridobili bogastvo, za katerega niso imeli nobenih zaslug, razen tega, da so imeli dobre povezave z  oligarhi  političnih  strank vseh barv in ideoloških opredelitev.  Ti politični oligarhi in njihovi pomočniki so za ustrezno plačilo omogočili divjaško plenjenje.  Vendar je tako široka raba pojma neustrezna.  Gre namreč za vsebinsko pomembne razlike med, na primer »certifikatskimi magnati«, to je tistimi, ki so premoženje pridobili z manipulacijo lastninskih certifikatov in »tajkuni«, ki nastopijo v naslednji fazi ropanja premoženja.  Lastninjenje nacionalnega bogastva z manipulacijo certifikatov predstavlja poseben, izjemen pojav, saj gre za lastniško preobrazbo družbenega premoženja. V tem  postopku se družbeno premoženje s pomočjo nacionalnih političnih elit prelevi v privatno lastnino s tako obsežno  prevaro velike večine državljanov,  kot je v evropski  zgodovini do sedaj še nismo poznali.  Metoda »tajkunizacije« pa predstavlja nakup že privatiziranih lastninskih deležev, ki so porazdeljeni med  večjimi  lastniki in ga izvedejo managerji podjetja.  Ti nimajo dovolj denarja za nakup pomembnih lastninskih deležev podjetja. Zato ustanovijo firmo, praviloma družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), ki služi kot orodje za lastninjenje, vložki posameznega managerja v to družbo predstavljajo ustanovni kapital družbe. Mnogo managerjev se je pri bankah tudi osebno zadolžilo za večji delež  v tajkunski družbi. Ta družba nato pri bankah pridobi kredite, ki jih zavaruje s hipotekami, delnicami ali drugim razpoložljivim premoženjem podjetja, ki ga lastninijo. S tako pridobljenimi krediti  firma, ki je v lasti managerjev, odkupuje  preostale lastniške deleže. Posojila vračajo bankam zgolj s sredstvi, ki jih ustvari podjetje, ki je »tajkunizirano«. Na tej točki, ne ozirajoč se na krizo, ki je nastopila in njene učinke, torej na splošno poslabšanje razmer poslovanja, nastane prelom. Zakaj bi bilo lastninjenje s strani nacionalne managerske elite sporno? Ali se ne soočimo z idejo, da je »domač« lastnik zaradi narodne pripadnosti bolj solidaren z družbo v kateri živi? Ali ni »naš«, ki živi z nami vendar bolj naklonjen narodovemu obstanku kot tujec? Ne ni! Sedaj nastopi nesluten in nerazumen egoizem in pohlep. Obči interesi naroda, ki ne zajemajo nič drugega kot ustvarjanje splošnega dobrega za vse, se umaknejo bolestnemu poveličevanju pripadnikov elit, ki nimajo več nikakršnega odnosa do prebivalstva in so prepričani, da so v posesti stvari in ljudi. Zaradi te mantre  si s pisanjem in sprejemanjem ustrezne zakonodaje v Državnem zboru ustvarijo okolje, v katerem si lahko prisvajajo  vrednost dela (še) zaposlenih.  Ljudski glas kriči na vse pretege: »Kraja, pokradli so podjetja, pokradli so nas!« Ali so res? Če na vso zadevo pogledamo s strogo pravnega stališča, ne! Ne gre za krajo.  Pravo Republike Slovenije takšne postopke dopušča in ne ščiti podjetja pred uničevanjem. Verjetno ni bralca, ki bi verjel, da je ta »pomanjkljivost« naključna. Zaposleni v »tajkuniziranih« podjetjih plačujejo brezobzirno lastninjenje .  Zaradi tega ne izgubljamo zgolj razvojnega potenciala podjetij, s tem  pademo v stagnacijo gospodarstva in socialno bedo. Delavstvo z delom za polni delovni čas pristane na pragu revščine. Če te postopke ocenjujemo z etično-moralnega vidika imamo opraviti z zločinskim delovanjem. Poleg pravnega, moralno-etičnega in socialnega pogleda obstaja še narodni vidik. Na tega sem opozoril februarja 2009 v kolumni objavljeni v časniku Finance. Januarja tega leta sem se  srečal z urednikom Financ, gospodom Petrom Franklom. Ob živahnem razgovoru, ki je običajen pri gospodu Franklu, me je pozval nekako tako:« Bliža se slovenski kulturni praznik, daj napiši za Finance nekaj na temo ekonomija in kultura!« Ker sem prepričan, da je za Slovence  predvsem jezik in z njim kultura, v svojem širokem razumevanju, temeljni element ohranitve naroda in ker so se že leta 2009 povsem jasno  pokazale negativne posledice egoističnega hlastanja po narodnem gospodarskem bogastvu, tako pri »tajkunskem« lastninjenju, kakor tudi pri finančnem ravnanju rimskokatoliške cerkve, je nastala kolumna, ki jo skrajšano povzemam.

»Tema  »nacionalni interes«  izgine iz diskusijskega polja, ko več ne preseže nemogočega vprašanja ali je reševanje tistih podjetij, ki so jim  zmikavti  zavozili premoženje, v interesu nacije ali ne. Nacionalni interes ima lahko seveda svojo občo, zato pa nič manj konkretno podobo: v ohranitvenem refleksu nacije je, da si prizadeva, da potomci ohranijo jezik, z jezikom svojo kulturo, s kulturo svojo identiteto ter svoj teritorij in suverenost nad teritorijem.

Na tem mestu, mi prosim, dovolite odskok in zaradi omejenega prostora poenostavitev.

Sonet je dokaj zapletena pesniška oblika, ki jo suvereno obvlada le malo pesnikov. Od sodobnih slovenskih avtorjev sta mojstra te oblike, seveda ne edina, verjetno pa najbolj opažena,  Milan Jesih in Boris A. Novak. Prvi prešeren, humoren, zbadljiv, drugi resnejši, natančen, sistematičen.  Takšne pesniške zbirke izidejo v nakladi od 300 – 500 primerkov. Ali je izdaja takšne pesniške zbirke ekonomsko upravičen projekt? Ni, pa če  še tako vztrajno trdimo drugače! Ali je nujno, da se takšne in podobne pesmi pišejo in tiskajo, ter da jih vendarle še kdo tudi bere? Je!  Najmanj ali pa predvsem zaradi tega, ker s tem ohranjamo naš jezik živ, dinamičen, v sposobnosti , da se izraža (in mi z njim) tako v klasični pesniški formi,  kakor tudi, da najde poimenovanje za dosežke sodobne tehnologije. Te in podobne dejavnosti je seveda potrebno financirati, to pa bo storil le kapital, katerega lastniki premorejo strateški nacionalni refleks.

Samo močna in trajna ekonomska podstat nacionalne države lahko trajno zagotovi identitetne temelje nacije. Ti temelji pa so z nepremišljenim (morda pa celo z dobro premišljenim!) procesom privatizacije, resno ogroženi. Kratek čas zadnjih petnajst let daje porazno sliko, ki jo je zameglilo in olepšalo le obdobje splošne ekonomske prosperitete. Investicij tujega kapitala, ki bi obogatile slovenski gospodarski prostor, skorajda ni bilo ali pa vsaj mnogo premalo.  Kot tujo investicijo lahko štejemo samo tisto naložbo, ki je ustvarilo podjetje (institucija) in delovna mesta s kapitalom, ki je prišel iz tujine. To kar se je dogajalo,  je bil rop vitalnega slovenskega gospodarskega potenciala ustvarjenega v začetku in tja do 60-tih let 20. stoletja. /……/ Vsem tem bolečinam, ki so bile povzročene »od zunaj«,  je s svojimi privatizacijskimi zahtevki nasula soli na narodove rane še slovenska rimskokatoliška cerkev, ki je Sveto trojico zamenjala za trojico »kapital, politična moč in denar«.  Sedaj se grozeče približuje, verjetno zadnje, osiromašenje nacionalne ekonomije (ker pač potem ne bo več kaj siromašiti!). To je zadnji krog privatizacije premoženja, za katerega se je udomačil izraz tajkunizacija. Obnašanje slovenske politokracije v tej relaciji kaže, da ni sposobna obvladovanja in usmerjanja teh procesov, da korespondira z njimi na moralno zavržen način, sledeč interesom politike za dnevno rabo. Posamezniki so dobili nesluteno moč, ki je v njihovih rokah brez kontrole, kar pomeni resno grožnjo demokraciji, ki še shoditi ni mogla in resno grožnjo za narodovo bodočnost. Tajkunizirano premoženje je osebno premoženje, ki se deduje! Nadzor nad tem, nekoč družbenim premoženjem ni več mogoč!

Torej skrajni čas je, da Državni zbor po hitrem postopku sprejme zakon o nacionalizaciji  privatiziranega tajkunskega in cerkvenega premoženja!«  Finance 5.2.2009

Čeprav je spis nastal pred petimi leti, danes k temu nimam več kaj dodati kot le verze prvega slovenskega marksista, pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča:

Za vse je svet dovolj bogat
in srečni vsi bi bili,
če kruh delil bi z bratom brat,
s prav srčnimi čutili.

V naslednjem blogu o vlogi bank in bančnikov v kreiranju slovenske bede!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj pisati blog?

Do sedaj nisem prav pogosto prebiral blogov, zgolj občasno in še to le takrat, če sem bil opozorjen nanje , kaj šele, da bi jih pisal. Tudi sicer nisem prisoten na spletnih družbenih omrežjih. Do teh imam zadržek kot preveč »tehnološki« način komunikacije, ki ob vseh prednostih zamenjuje osebni stik tudi tam, kjer je ta enostavno mogoč. Mlajši kolegi, prijatelji in znanci pa so mi povsem hladnokrvno pojasnili, da blogarstvo ni zgolj za spletne »frike«, ter da lahko s tem načinom komuniciranja s svojimi stališči dosežem mnogo več zainteresirane javnosti, kot bi jo sicer. Ta argument je bil odločilen.  V zadnjem letu sem  večkrat javno pojasnil  potek izčrpavanja podjetij z metodo »tajkunstva«. Presenečen sem bil nad nepričakovanim odzivom javnosti, ki je bil, z izjemo tistih seveda, ki so bili deležni moje kritike, v celoti odobravajoč.  Ugotovil sem, da obstajajo različne razlage pojmov in razumevanja procesov, ki danes učinkujejo in določajo okoliščine našega bivanja. Še pomembneje  je razumeti vpliv na bodočo družbeno konstrukcijo stvarnosti, s katero se bodo morali spopadati naši potomci. Ravno zaradi odgovornosti do prihodnjih generacij je nujno obširneje in natančneje pojasniti  ravnanje posameznikov ter  družbenih skupin in institucij danes.  In ne samo to, pojasnjevati je potrebno tudi vzroke za ta ravnanja, katere okoliščine in kateri nosilci  politične in gospodarske moči  so  omogočili predvidene pogubne posledice za slovensko družbo v celoti.  Nikakor ne menim, da sem v posesti vse resnice in objektivnosti. Imel pa sem možnost neposrednega vpogleda v slovenska zakulisja zadnjih trideset let. Lahko bi pojasnjeval preko medijev, z novinarji  do sedaj nisem imel slabih izkušenj, vse kar sem povedal so povzeli natančno, brez izmaličenja.  Vendar je prostor ali čas, ki mi ga lahko naklonijo  omejen, torej ni mogoče razložiti in pojasniti vsega tako, da bi  bili vzroki in posledice  v celoti razkriti, pa tudi odvisnost od političnih navodil za objavo ali neobjavo je vse večja. Tako vedno ostane del nepojasnjen, to pa daje prostor za različne špekulacije, tudi napačne, kar ni tako hudo, kot če gre za zlonamerne. Blog pa omogoča natančnejše opredelitve in pojasnjevanje pojmov ter omogoča objavo zapisnikov, izjav, korespondence in drugih dokumentov, ki pomagajo pri razlagi procesov, ki so pripeljali slovensko državo in družbo do roba eksistence. Omogoča takojšen odziv na dogodke in seznanitev javnosti s temi dogodki, ter  natančnejšo  razlago preteklih dogajanj in anticipacijo bodočih.  Bodi dovolj za uvod, iz blogovskega skeptika sem torej postal njegov propagandist! V naslednjem prispevku se bom dotaknil prvih opozoril na morebitne negativne posledice »tajkunizacije«, ki segajo v leto 2009!

Lep pozdrav vsem, ki ste mi naklonili svoj čas!