Vrč hodi tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije. (slovenski pregovor)

Blog o nadaljevanju bančne teme sem še enkrat prestavil, a zaradi tega ne bo izgubil na zanimivosti,  nasprotno, v luči zadnjih dogodkov na slovenskem političnem prizorišču  še bolj odseva razkroj slovenske družbe.  Umaknil sem ga  zaradi tega, da tudi po tej poti sporočim, da me  je:

v četrtek 28. avgusta 2014, v večernih urah  Nadzorni svet Union hotelov, na svoji redni seji odpoklical z mesta glavnega direktorja družbe Union hoteli. Ne nepričakovano.  Povsem različni pogledi na narodno gospodarski in družbeni pomen podjetja ter na razmerje med krovno in odvisno družbo,  so  povzročali sporna stanja z vsakokratnim vodstvom ACH in menoj že od leta 2010 dalje. Bil sem trdnega prepričanja in sem še sedaj, da moramo v okoliščinah, v katere smo zabredli, napeti vse moči, da zagotovimo dolgoročno trdnost podjetij in ohranimo sleherno smiselno delovno mesto, ne samo v posameznem podjetju, temveč tudi v ustroju celotnega narodnega gospodarstva[1].. Rast in razvoj podjetij v okviru ACH, četudi zmerna, bi moral imeti prednost pred nerazumno tveganimi finančnimi naložbami, ki so jih je celo v ACH-ju imenovali “čisti hazard”.

Ko je vse propadlo, kakor je za hazard običajno, razen tistega dela, ki je verjetno “rezerviran” na  računih, kjer pač  ti računi so, se je začelo pospešeno pobiranje denarja od odvisnih družb. Če bi bilo toliko  domiselnosti za to, kako naj se ukrotijo uprave družb, da se izsesa denar za pokrivanje finančnih  blodenj, vložene v razvojne možnosti in priložnosti, bi bili svetilnik uspešnega podjetništva.  Vendar ne, ne in ne! Temu sem se poizkušal postaviti po robu. Dolžnost direktorja ali managerja podjetja je, da opozori lastnika na posledice odločitev, ki jih sam oceni kot neprimerne in lahko povzročijo škodo. Njegova naloga je, da ščiti interese podjetja in zaposlenih[2].  Lastnik, ki razume družbeno odgovornost  svoje lastnine in pojmuje lastnino tudi kot obveznost in ne samo privilegij, bo takšna opozorila z zadovoljstvom sprejel.  Ne pa seveda lastnik, ki  mu ni  mar narodno gospodarska vrednost podjetja.  Takšne lastnike lahko samo v posebnem pomenu te besede imenujemo lastniki, kajti lastnine  niso prigarali, niso je ustvarili zaradi svojih veščin in sposobnosti, ki bi jih nagradil trg. Preprosto niso socializirani kot lastniki. To so postali  s pomočjo uničujoče zakonodaje, s spretnim izkoriščanjem ter uporabo političnih povezav, ki so jim omogočile možnost hlastanja nekoč družbene lastnine. Taki  lastniki obravnavajo lastnino kot svoj plen.

Ko so vsi razgovori  postali nesmiselni in puhli rituali, ker se nihče ni odzval na vsebine, sem se odločil, da izstopim iz firme Protej d.o.o., ki je lastnica ACH d.d.. Prvič sem to omenil v pismu Hermanu Rigelniku v februarju 2011, nato še januarja 2013  v pismu gospodu Šibakovskemu, takratnemu direktorju družbe Protej, ko sem mu sporočil:

  1.       menim, da je postal Protej značilna „tajkunska“ družba, ki izvaja lastninjenje ACH d.d. s financiranjem iz odvisnih družb na način, da  odvisnim družbam jemlje možnosti za rast in razvoj, posledica pa je stagnacija teh družb.  Tajkunizacija, ki slabi ekonomsko podstat Slovenije in generira kasto lastnikov brez socialnega in solidarnostnega refleksa, je zločin nad slovenskim narodom in pri tem ne želim sodelovati.
  2.       položaj Proteja v relaciji do ACH je, milo rečeno, nenavaden, saj je Protej 90 odstotni lastnik ACH, v nadzornem svetu ACH pa ni niti enega predstavnika Proteja.  Ta lastniški absurd  ustvarja pri meni nezaupanje do poslovnih razmerij med večinskim lastnikom in odvisno družbo. Iz navedenih razlogov je jasno, da želim izstopiti iz  ideoloških razlogov in poslovno nedorečenih razmerij.  Zaradi tega me ne zanima sedanja vrednost mojega deleža, ampak želim imeti povrnjen le osnovni vložek, revaloriziran z inflacijskim faktorjem.

Moj izstop je bil zavrnjen cinično, iz formalnih razlogov[3]. Jeseni 2012 in začetku leta 2013 sem že imel  nekaj ponudb za razgovor z  novinarji in uredniki različnih medijskih hiš, a o tem še nisem želel  javno spregovoriti. Računal sem, kakor se je kasneje izkazalo, povsem neupravičeno, da bo zaradi skrajno  negotovega stanja in visoke zadolženosti, vendar spregovoril še zadnji kanček razuma.  Voz je drvel še vedno navzdol in ko sem dobil po telefonu navodilo, da naj na Nadzornem svetu povišam dividende z enega na dva milijona evrov, sem se odločil, da je čas spregovoriti v javnosti.

To je izbilo sodu dno. Začele so se priprave na mojo odstranitev.  Objava, da nameravam ustanoviti delavsko zadrugo je postopke samo še pospešila. Bliskovito naglico pa je povzročila  načrtovana prodaja podjetja Union hoteli, ki ga sestavljajo štiri hotelske hiše v centru Ljubljane in sicer Grand hotel Union (Executive in Business), hotel Lev in hotel Central.

Nadzorni svet me je odpoklical zaradi hujših kršitev obveznosti in drugih ekonomsko-poslovnih razlogov. V tem zapisu ne morem obravnavati vseh navedb, zaradi katerih me je odpoklical Nadzorni svet, predvsem iz razloga, ker  ne želim na pladnju postreči s svojimi argumenti, ki so namenjeni za drugo priložnost.  Izpostavil  bom le dve postavki v obrazložitvi sklepa o odpoklicu, navajam:

  1. “Na skupščini dne 28.7.2014 je odpoklicani direktor ob razpravi v zvezi z nasprotnim predlogom največjega delničarja o delitvi bilančnega dobička družbe med drugim izjavil, da”…je družba ACH družba za uničevanje družb“.”

Menim, da tega res ne bo težko dokazati in da bi lahko imeli ob tem še veliko zabave, samo če ne bi bila dejstva tako žalostna, in

2. “Največji delničar na podlagi številnih objektivnih razlogov ugotavlja, da odpoklicani direktor predstavlja oviro uspešni izvedbi postopka prodaje, s tem pa predstavlja tveganje, da največjemu delničarju kot lastniku in tudi sami ciljni družbi povzroči veliko škodo.”

To pa je potrebno posebno pojasniti. Nikoli nisem oviral prodaje hotela, nasprotno! Vedel sem, da je v interesu družbe Union hoteli, da se najhitreje, kot je to mogoče reši lastništva ACH. Nisem se pa strinjal z objavljeno ceno, ki ni bila nikoli zanikana, to je, da so štirje hoteli v centru Ljubljane na prodaj za 25,8 milijonov evrov!  Podjetje, ki je dolgoročno stabilno, skoraj nezadolženo, še vedno, tudi po črpanju dividend, razpolaga s šestimi milijoni evrov zadržanega dobička! Imel sem več razgovorov o prodaji podjetja. Vedno sem v teh razgovorih navedel, da sem zgolj “uprava” in da se morajo za postopek prodaje dogovoriti z lastniki. Eden izmed predstavnikov možnih kupcev je bil izjemno dobro poučen in celo  vedel, da ima ACH delnice Uniona zastavljene za svoj kredit pri A-banki. Rahlo cinično me je  vprašal kdo je dejanski lastnik delnic, ACH ali A-banka!?  V zadnjem razgovoru z Rastom Oderlapom, generalnim direktorjem ACH, julija na unionskem vrtu, ko mi je prišel povedati, da bom odstavljen, da se on sicer s tem ne strinja, če pa moral tako ukrepati, bo to storil, in da naj ga razumem, sva govorila tudi o vrednosti prodaje. Zelo natančno sem mu pojasnil, da se izhodiščna  vrednost giblje med 45 in 50 milijoni evrov, da pa je realno pričakovati, da se bodo hoteli lahko prodali po vrednosti okoli 40 milijonov evrov. S to oceno se je strinjal in pojasnil, da je seznanil (ne vem koga) o tej prodajni vrednosti. Sedaj so na vrsti bistroumneži vseh baž, da pojasnijo, kako bom največjemu delničarju (lastniku) povzročil veliko škodo, če si prizadevam, da se hoteli prodajo po višji ceni?  Zgovorno je, da je še na 80. seji Nadzornega sveta Grand hotela Union 27. februarja 2014 takratni predsednik  gospod Milan Jagrič izjavil, da je vrednost premoženja 47 milijonov evrov. Komu je torej v korist, da ACH skupno z najbolj mistično institucijo v Sloveniji, to je DUTB ali Slabo banko,  prodaja razvrednoteno slovensko premoženje  za drobiž?   Po informacijah, ki jih imam iz beograjskega hotelskega okolja, naj bi bil posel že dogovorjen. Grand hotel Union  bi postal eden izmed Indigo hotelov, današnji hotel Business pa Holiday Inn, vse v okviru grupacije IHC.

Vsa zgodba ima še nekoliko odtenkov, ta blog je premajhen za vse, pa vendar samo opozorilo – Union hoteli je javna delniška družba, ki kotira na borzi, z okoli 400 lastniki, med katerimi sta dva velika ACH in KAD, vsi ostali smo mali delničarji. Med KAD-om in ACH-jem obstaja pogodba o skupni prodaji. Kolikor vem, se KAD ni strinjal s prodajo za objavljeno ceno, ker bi to pomenilo osiromašenje državnega premoženja. Kaj pa sedaj?

Sam potek Nadzornega sveta je bil brutalno grotesken. Zapuščati sem moral sejo, da so se dogovarjali o tem, kar so se že dogovorili, na polovici dnevnega reda so v moji odsotnosti tega razširili  s točko o  odpoklicu. Po koncu seje se je pojavil moj naslednik in mi izročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Poizkus ponižanja je predstavljalo še pečatenje pisarne in namestitev dveh varnostnikov, ki sta skrbno varovala zrak v tajništvu do jutra, ko jih je presenečen zalotil moj sodelavec. Namenoma sem uporabil besedo “poizkus” ponižanja. S tem mi niso mogli do živega, do njih sem okoli sebe zgradil neprebojni zid. Še tako  trden in neprebojen zid pa se zruši v posebnih okoliščinah. Ta zid ni vzdržal v ponedeljek, ko sem se poslovil od svojih sodelavcev. Prišlo jih je mnogo, ki so lahko prišli.  V triindvajsetih letih sodelovanja, jih je veliko med njimi z menoj preživelo več časa kot s svojo družino. To pa so trenutki, ko ni potrebno graditi in braniti zidu, takrat privrejo na dan čustva in prav je, da se jim da prosta pot. Potem pa zopet zbranost.

V torek sem se napotil na Zavod za zaposlovanje na Parmovo. Slišal sem marsikaj o neprimernem odnosu zaposlenih na Zavodu do iskalcev zaposlitve. Imel sem idejo, da bom svoje izkušnje brezposelnega direktorja v 62-letu starosti opisal v posebnem blogu. Na srečo ne morem pisati o ničemer, razen o tem, da sem bil pri dveh zaposlenih gospeh na Zavodu sprejet izjemno prijazno in z veliko mero profesionalnosti. Med tem, ko sem čakal na hodniku, na sprejem pri moji svetovalki za zaposlitev, je iz ene mnogih pisarn Zavoda stopil mlad gospod, po moji oceni med 25 in 30 leti starosti, s  solzami v očeh. Takrat mi je postalo jasno, da je meni dobro in da je boj potrebno nadaljevati!”

Lepo vas vse pozdravljam!

 


[1] O tem podrobneje v enem izmed naslednjih blogov z naslovom “Kaj bi morali storiti sedaj in česa nikoli ne bi smeli!”

[2] Tega ne učijo na nobeni od meni znanih managerski šol. Učijo pa jih kako se morajo oblačiti, priklanjati, nasmihati, vnašati barvne kolone in vrstice v excel tabele, pa tudi  o psihologiji pogajanj in mnogo drugih nesmislov. Zaradi take “psihološke šole pogajanj” se nadebudni managerji bolj ukvarjajo z držo in položajem rok pogajalca, kot pa z vsebino pogajanja.

[3] Objavljam celotni odgovor, ki mi ga je na mojo zahtevo po izstopu iz Proteja poslal takratni direktor Branko Šibakovski.

Protej odgovor

 

 

 

In še prispevek dr. Horowitza!

 

02_karikatura

 

Intermezzo

Spoštovane bralke in spoštovani bralci!

Prejšnjikrat sem najavil razkritje bizarnega načina delovanja Banke Slovenije in Vlade Republike Slovenije pri sanaciji  bančnega sistema. Ker je tema občutljiva, sem želel natančno preveriti vse navedbe in jih, tam kjer je to mogoče, osvetliti in dokazati tudi z dokumenti. Tega pa nisem uspel v  kratkem času in ob rednih delovnih obveznostih, ki imajo seveda prednost pred blogom. Posebno  pomembna so zaporedja in  vzporednost  dogodkov, ki porajajo osuplost ter zaskrbljenost nad načinom ravnanja vodilnih oseb v državnih ustanovah, bankah in gospodarskih družbah. Ni pretirano reči, da posledice teh ravnanj slabijo trdnost in verodostojnost države, slabšajo življenjsko kakovost prebivalcev in ogrožajo našo prihodnost. Ravno zaradi tega želim, da ni mogoče podvomiti niti v eno samo besedico, ki jo bom napisal na to temo!  Potrebujem še čas za urejevanje, vsebina je zbrana.

V tem intermezzu  se zahvaljujem bralcem za spodbude, kritične pripombe, predvsem pa za pripravljenost, da mi posredujejo dejstva in podatke, ki bodo pri posameznih razjasnjevanjih ključnega pomena. Nekaj je bilo tudi vprašanj in zanimanja o vodilu bloga »Svoboda je zmeraj le svoboda tistih, ki mislijo drugače!«, njegovem kontekstu in razumevanju. Sedaj je priložnost za pojasnitev okoliščin in razlogov, v katerih in zaradi katerih je Rosa Luxemburg  zapisala stavek, ki je ključnega pomena za obče dojemanje svobode in demokracije. Za boljše razumevanje navajam daljši odlomek:

 »Svoboda le za pripadnike vlade, le za člane ene stranke – četudi so še tako številni – ni nikakršna svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistih, ki mislijo drugače. Ne zaradi fanatizma »pravičnosti«, temveč zaradi tega, ker sloni vse poučno, blagodejno in očiščujoče politične svobode na tem bistvu in  učinek tega odpove, če »svoboda« postane privilegij.« [1]

Ta navedek je povzet iz sestavka Rose Luxemburg z naslovom »Ruska revolucija« (Die russischer Revolution, v nekaterih starejših izdajah tudi »Zur rusischen Revolution«) [2]. V njem je pozdravila Leninovo revolucijo, obenem pa se je ostro odzvala na njen potek in posvarila pred boljševističnim samodrštvom. Čar njene ostre kritike je sežet v tem kratkem in vendar vsebinsko tako bogatem stavku. Preprosto pomeni, da je družba toliko svobodna in zaradi tega tudi toliko demokratična, kolikor so lahko svobodni tisti, ki se ne uklonijo večini.  Svoboda tistih, ki mislijo drugače pa ni zgolj  v tem, da je lahko drugačnost nekaznovano izrečena ali izkazana, mnogo bolj tiči v tem, da je tudi upoštevana in pripoznana. S tem je pomen stavka jasnejši in vabi h kritičnemu razmisleku o tem, koliko je slovenska družba zares demokratična in svobodna.

In še za eno razlago bom izkoristil ta intermezzo.  Gre za pojasnilo pomena in rabe besede »zločin« in izpeljank, »zločinec«, »zločinski«, »zločinstvo«. Te besede bom v svojih blogih večkrat uporabil. Etimološki vidik je preprost. Beseda je sestavljena iz besede »zlo« in »činiti«. Besedo »zlo« opiše Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1994) kot: »1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča« in »2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave«, beseda »činiti« pomeni »delati« in ima v SSKJ oznako »zastarelo«, kar pomeni nekoč rabljena beseda, danes pa v knjižnem jeziku mrtva. »Zločin« je v SSKJ opredeljen kot »hudo kaznivo dejanje«. Ob tem pa nastane zadrega, ki mi je bila z družboslovnega in humanističnega vidika rešljiva. Beseda »zlo« je opredeljena kot nasprotje dobrega »zlasti z moralnega stališča«, torej zločin ni nujno tudi kaznivo dejanje. Za dodatno pojasnilo sem se obrnil po pomoč na strokovnjaka s pravnega stališča in stališča izvršne oblasti. To sta bila gospod magister Emil Zakonjšek in gospod Andrej Rupnik. Prvi v preteklosti sodnik in predsednik sodišča ter danes odvetnik, drugi nekdanji direktor Slovenske obveščevalno varnostne agencije (SOVA) in človek z dolgoletnimi, tudi mednarodnimi policijskimi izkušnjami. Oba sta potrdila mojo domnevo, da je opis besede »zločin« v SSKJ kot »hudo kaznivo dejanje« pomanjkljiv. Posebno natančen pri pojasnjevanju je bil gospod Andrej Rupnik. Z njegovim dovoljenjem objavljam posamezne odlomke iz njegovega sestavka »O pojmu »zločin««:

/……./»Zločin torej pomeni činiti, delati nekaj, kar je zlo. Enak pomen ima tudi sestavljenka hudodelstvo, ki je moralni in etični, obenem pa tudi pravni pojem. Hudodelstvo pomeni delati hudo, delati zlo. Zločin in hudodelstvo sta torej sinomima. Beseda zločin se uporablja tudi kot prevod angleške besede crime, ta pa ima svoj etimološki izvor v latinski besedi crimen. Izpeljano angleška besedna zveza criminal offence pomeni kaznivo dejanje. /……../ Tisti del ravnanj, ki niso skladna z moralnimi, etičnimi in običajnimi pravili, njihovo nespoštovanje pa drugim povzroča hude posledice, označujemo kot zločine, šele zakon pa jih kodificira kot kazniva dejanja /……../ Besedna zveza kaznivo dejanje je ožja od pojmov zločin in hudodelstvo. Je pravni pojem, ki označuje tisti del zločinov ali hudodelstev, ki jih zakon kot protipravna (nezakonita, protizakonita) dejanja zaradi njihove nevarnosti določa kot kazniva dejanja in hkrati določa njihove znake ter kazni zanje. Ni kaznivega dejanja in ni kazni, če tako ne določa zakon (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia). Zločin kot moralna kategorija ni nujno tudi kaznivo dejanje, to postane šele, ko ga kot takega opredeli kazenski zakon.«

Jasno kot beli dan! Primer: tisti posamezniki in skupine, ki so s svojim delovanjem ali opustitvijo delovanj, povzročili, da trideset odstotkov prebivalstva Slovenije živi pod pragom revščine in da so med nami podhranjeni otroci, so zločinci, četudi  za to ne bodo nikoli odgovarjali pred sodiščem! Toliko v posmeh »pravni državi«, kar bo tema z naslovom »Beda pravne države« v enem izmed prihodnjih blogov.

Za konec Intermezza pa še najavljeno sodelovanje Cirila Horjaka, alias dr. Horowitza, na straneh  Lipovega boga. Toliko, da dobite občutek!

Lepo vas vse pozdravljam!

[1] »Freiheit nur für Anhänger der Regierung, nur für Mitglieder einer Partei – mögen sie noch so zahlreich sein – ist keine Freiheit. Freiheit ist immer nur Freiheit des anders Denkenden. Nicht wegen des Fanatismus der »Gerechtigkeit«, sondern weil all das Belehrende, Heilsame und Reinigende der politischen Freiheit an diesem Wesen hängt und seine Wirkung versagt, wen die »Freiheit« zum Privilegium wird.« Pri prevajanju se mi je pojavila stilistična zadrega ali morda »Svoboda je vedno le svoboda tistih, ki mislijo drugače« prevesti kot »Svoboda je vedno le svoboda drugače mislečih«, vendar sem odločil za prvo inačico, tudi zaradi tega, ker jo je  v 70-tih letih uporabljal tudi študentski časopis Tribuna. »Heilsam« pomeni pravzaprav »zdravilen« ali »koristen«, vendar se mi je zdel v tem kontekstu izraz »blagodejen« primernejši.

 [2] Tekst s tem naslovom je objavil Paul Levi leta 1922, torej tri  leta po umoru Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. Sam povzemam po novejši izdaji Ossipa K. Flechtheima, Frankfurt na Maini 1971. V tem delu so zajeti tudi deli rokopisa, ki jih je prvič objavil Felix Weil leta 1928. Zanimivo, koliko časa je bilo potrebnega, da je kritika Rose Luxemburg Leninovih postopkov ugledala luč sveta!

01_karikatura

 

Kaj pa je že rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?! (Berthold Brecht)

Ko so se pojavile prve resnejše težave pri odplačevanju posojil za tajkunsko lastninjenje pred približno petimi leti, je slovenska politokracija vseh barv hitro našla priročne krivce za nastalo polomijado. S terminom »politokracija« razumem celotno nacionalno politično strukturo, torej vse  parlamentarne politične stranke, ne glede na to ali so v vladi ali v opoziciji ter njihove člane, izven-parlamentarne politične stranke ter njihove člane, politike in politična gibanja, ki se javnosti  predstavljajo  kot samostojni ali neodvisni,  vključno s predsednikom republike in njegovim dvorom, na vseh nivojih in mestih,  kjer se odloča o javnih zadevah ter o razdeljevanju sredstev, zbranih v erarjih na državni in lokalnih ravneh. Ta politokracija seveda ni obrnila obtožujočega prsta nase. Zaradi odurnega prekupčevanja med politokracijo in tajkunskimi oligarhi so bili slednji še v zavetrju in takrat tudi na njih še ni padla senca krivde. Kot izvor vsega zla so bile določene banke!

 Zanimivo je dejstvo, da so banke nastopile v poosebljeni obliki, vdihnjena jim je bila posebna samostojna življenjska moč, nastopile so kot izvor in tvorec zablod. Torej ne posamezni  direktorji bank, predsedniki in člani uprav, niti ne člani kreditnih odborov ali drugi bančni uradniki, ki so imeli možnost in moč sprejemati odločitve, ampak banke kot subjekt. Resnici na ljubo, kakšen visok bančni uradnik je že bil izpostavljen javnemu linču in to zaradi tega, ker je dobil izplačano tisto,  do česar je bil po pogodbi upravičen. Takšna malenkost pa medijskih vojščakov, ki so imeli nalogo, da ustvarijo primerno javno mnenje, ni motila, da ne bi bruhali  ognja in žvepla po bankah. Radikali so zahtevali hitra sodišča in obešanje bank na najbližja drevesa, tisti bolj razsodni pa so opozarjali na to, da je potrebno tudi bankam zagotoviti pošteno in nepristransko sojenje, preden se jih, n.pr. razčetveri. Kako da ne, saj vendar živimo v pravni državi in imamo visoke demokratične standarde, četudi ne vemo, kaj naj bi to zares pomenilo. Ob takem pogromu je povsem jasno, da so bile banke obupane, prestrašene, povsem nezaščitene, kajti nikogar ni bilo, ki bi se za njih zavzel in rekel dobro besedo njim v prid.

Takšnih in podobnih slepilnih manevrov so se vodilni slovenski politiki in njihovi animatorji poslužili že večkrat. Vedno takrat, ko je bilo potrebno določiti krivca za zavoženo stvar. Nekaj ali nekoga je bilo potrebno žrtvovati  ljudstvu na oltar, ki je nato svoje ogorčenje in jezo stresalo na grde in pokvarjene banke. V takšnem stanju tudi najenostavnejša analitika, ki temelji na preprostih, očitnih dejstvih,  ne najde poslušalcev, ki bi dojeli, da je to, nad čemer se zgražajo, pravzaprav skot vladnih in parlamentarnih srenj. Ugledni pravnik prof.dr. Miha Juhart, mi je v razgovoru o tem, kako je pravno uravnavano in ali je v drugih evropskih državah sploh mogoče prevzemanje podjetij z metodo »tajkunizacije«, dejal: «V Nemčiji banke ne bi odobrile takšnih posojil!« Ali res ne bi? Bi, pa še kako bi. Za tako smelo trditev, ki oporeka  stališču dr. Juharta, moram poklicati na pomoč drugo avtoriteto. V tem primeru je to dr. Wolfgang Hetzer in njegova knjiga z naslovom »Finanzmafia, wieso Banker und Banditen ohne Strafen davonkommen?« (Finančna mafija, zakaj jo bankirji in banditi vedno odnesejo nekaznovani?) Najprej nekaj besed o avtorju. Doktor prava je bil, med drugim, tudi vodja referata v kanclerjevem uradu za nadzor nad nemško obveščevalno službo (BND) in sicer za področja organiziranega kriminala, mednarodnega pranje denarja, orožja za masovno uničevanje in strateškega nadzora nad telekomunikacijami. Leta 2001 se je v strokovnem članku v reviji »Der Kriminalist« obregnil ob takratnega ministra za notranje zadeve Otta Schilyja, zaradi česar je bil suspendiran (tudi v Nemčiji torej!). Kasneje  so iz kanclerjevega urada poizkušali preprečiti njegov nastop službe na visokem položaju Evropskega urada za preprečevanje goljufij (OLAF), vendar je to oviro uspešno preskočil. Od leta 2002 je vodja oddelka za zbiranje strateških informacij in ocenjevanja tveganj ter svetovalec generalnega direktorja OLAF za področje boja zoper korupcijo. Človek, ki ve o čem govori, v omenjeni knjigi opozarja na tanko mejno črto pri financah med tem, kar imenujemo profesionalno ravnanje in kriminalnim ravnanjem. Pokaže na brutalno ravnanje bank in kar je izjemno pomembno, politika je to ravnanje dopuščala in celo podpirala. Hetzer razblini iluzijo urejene Evrope in oziraje po Nemčiji ali EU ne najdemo podobe, po kateri bi se lahko zgledovali v dobrem. Slovensko delovanje pa je zgolj bolj preprosto podeželsko, »kmetavzarsko«. Ker je torej meja med legalnostjo in kriminalnostjo  ohlapno regulirana, jo niansirajo etične in moralne norme. Toda ali je delovanje banke sploh lahko etično?  Islamsko bančništvo kot tudi rimskokatoliška cerkev v srednjem veku prepovedujejo zaračunavanje obresti, ki so enačene z oderuštvom. Torej bančni posli že v osnovi niso »etični«. Zakaj bi torej banke zagrešile hud greh z odobritvijo kreditov za tajkunizacijo? Če so bili krediti v času, ko so bili odobreni, ustrezno zavarovani, če je bila določena tržna obrestna mera in če so bili upoštevani vsi ostali predpisi bančnega poslovanja,  potem ni v tem smislu nič spornega in banke niso »krive« za tajkunski polom. Težave z bankami nastanejo tam, kjer so bili odobreni krediti brez ustreznih zavarovanj ali celo povsem brez zavarovanj, težava je tudi tam, kjer je bilo že ob odobritvi posojila jasno, da ta nikoli ne bo vrnjen in da podjetje ali posameznik ne kratkoročno ne dolgoročno nista sposobna vračanja. Pa ne gre samo za sposobnost vračanja.  V posameznih primerih je bil že ob  odobritvi sklenjen tih dogovor o tem, da posojila ne bo potrebno vrniti, skratka, da bo v primernem trenutku »odpisano«. Te malverzacije so bile izvedene v odnosu med banko in posameznimi političnimi mogočneži, ki so neposredno dajali vodstvom bank navodila in zahteve. S tem so bile kršene  etične in zakonske norme. Politična despotija se je takega načina delovanja lahko posluževala tudi zaradi tega, ker je na vodilna mesta večjih bank, ki so bile v lasti države in tudi v vrh Banke Slovenije, postavila marionetna vodstva, ki so za dobro plačilo in privilegije poslušno izvajala ukaze. To izprijenost je razgalil bivši direktor NKBM Matjaž Kovačič z bolečo izjavo, da ne bo več molčal, ker je njegovo življenje  uničeno. Takoj za tem, ko je spregovoril o neposrednem vmešavanju Boruta Pahorja, Zorana Jankovića in Ivana Janeza Janše v  poslovanje banke, je tudi obmolknil in nenadoma izgubil spomin. Razumem in tega mu ne moremo  zameriti, hvaležni pa smo mu lahko, da je razgalil »cosa nostra« metode politokracije.

V naslednjem prispevku bom na primeru pokazal, kako je slovenski politični in bančni vrh pri tako imenovani »sanaciji bančnega sistema«, brutalno kršil  Zakon o bankah.  

In še nekaj razveseljivega. Prispevke bo likovno opremljal Ciril Horjak, risar stripov, ilustrator in karikaturist. Njegova izjemna risba in pronicljiv humor bosta prijetna popestritev blogov.

Poet tvoj nov tajkunom venec vije!

 Vsem bralcem želim vse dobro!

V prvi objavi sem omenil, da bom v naslednjem blogu objavil prva opozorila na škodljive posledice zadnje faze privatizacije, za katero splošno uporabljamo izraz »tajkunizacija«, njihove nosilce pa »tajkune«. Čeprav  je pojem mnogokrat uporabljen, ni vedno v enakem pomenu. Poglejmo najprej izvoren pomen besede »tajkun«. Izhaja iz Japonske in v japonščini pomeni »veliki gospod«. Pomeni naziv za šogune – vojaške voditelje ali generale, ki so imeli na Japonskem velik vpliv v času od 12. do sredine 19. stoletja.  V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pojavil na Hrvaškem, kot oznaka za tesne sodelavce predsednika Franja Tuđmana. Namen je bil vzpostaviti okoli dvesto močnih družin, tudi sorodniško povezanih, katerih člani  bi z medsebojno podporo postali lastniki večine hrvaškega premoženja in v posesti izjemne politične moči. Kot je znano ta projekt, na srečo hrvaških državljanov, ni uspel. V začetku novega stoletja se pri nas uporablja oznaka »tajkun« tudi za vse posameznike ali ozke skupine ljudi, ki so si zaradi svojega položaja na družbeni lestvici, lahko pridobili bogastvo, za katerega niso imeli nobenih zaslug, razen tega, da so imeli dobre povezave z  oligarhi  političnih  strank vseh barv in ideoloških opredelitev.  Ti politični oligarhi in njihovi pomočniki so za ustrezno plačilo omogočili divjaško plenjenje.  Vendar je tako široka raba pojma neustrezna.  Gre namreč za vsebinsko pomembne razlike med, na primer »certifikatskimi magnati«, to je tistimi, ki so premoženje pridobili z manipulacijo lastninskih certifikatov in »tajkuni«, ki nastopijo v naslednji fazi ropanja premoženja.  Lastninjenje nacionalnega bogastva z manipulacijo certifikatov predstavlja poseben, izjemen pojav, saj gre za lastniško preobrazbo družbenega premoženja. V tem  postopku se družbeno premoženje s pomočjo nacionalnih političnih elit prelevi v privatno lastnino s tako obsežno  prevaro velike večine državljanov,  kot je v evropski  zgodovini do sedaj še nismo poznali.  Metoda »tajkunizacije« pa predstavlja nakup že privatiziranih lastninskih deležev, ki so porazdeljeni med  večjimi  lastniki in ga izvedejo managerji podjetja.  Ti nimajo dovolj denarja za nakup pomembnih lastninskih deležev podjetja. Zato ustanovijo firmo, praviloma družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), ki služi kot orodje za lastninjenje, vložki posameznega managerja v to družbo predstavljajo ustanovni kapital družbe. Mnogo managerjev se je pri bankah tudi osebno zadolžilo za večji delež  v tajkunski družbi. Ta družba nato pri bankah pridobi kredite, ki jih zavaruje s hipotekami, delnicami ali drugim razpoložljivim premoženjem podjetja, ki ga lastninijo. S tako pridobljenimi krediti  firma, ki je v lasti managerjev, odkupuje  preostale lastniške deleže. Posojila vračajo bankam zgolj s sredstvi, ki jih ustvari podjetje, ki je »tajkunizirano«. Na tej točki, ne ozirajoč se na krizo, ki je nastopila in njene učinke, torej na splošno poslabšanje razmer poslovanja, nastane prelom. Zakaj bi bilo lastninjenje s strani nacionalne managerske elite sporno? Ali se ne soočimo z idejo, da je »domač« lastnik zaradi narodne pripadnosti bolj solidaren z družbo v kateri živi? Ali ni »naš«, ki živi z nami vendar bolj naklonjen narodovemu obstanku kot tujec? Ne ni! Sedaj nastopi nesluten in nerazumen egoizem in pohlep. Obči interesi naroda, ki ne zajemajo nič drugega kot ustvarjanje splošnega dobrega za vse, se umaknejo bolestnemu poveličevanju pripadnikov elit, ki nimajo več nikakršnega odnosa do prebivalstva in so prepričani, da so v posesti stvari in ljudi. Zaradi te mantre  si s pisanjem in sprejemanjem ustrezne zakonodaje v Državnem zboru ustvarijo okolje, v katerem si lahko prisvajajo  vrednost dela (še) zaposlenih.  Ljudski glas kriči na vse pretege: »Kraja, pokradli so podjetja, pokradli so nas!« Ali so res? Če na vso zadevo pogledamo s strogo pravnega stališča, ne! Ne gre za krajo.  Pravo Republike Slovenije takšne postopke dopušča in ne ščiti podjetja pred uničevanjem. Verjetno ni bralca, ki bi verjel, da je ta »pomanjkljivost« naključna. Zaposleni v »tajkuniziranih« podjetjih plačujejo brezobzirno lastninjenje .  Zaradi tega ne izgubljamo zgolj razvojnega potenciala podjetij, s tem  pademo v stagnacijo gospodarstva in socialno bedo. Delavstvo z delom za polni delovni čas pristane na pragu revščine. Če te postopke ocenjujemo z etično-moralnega vidika imamo opraviti z zločinskim delovanjem. Poleg pravnega, moralno-etičnega in socialnega pogleda obstaja še narodni vidik. Na tega sem opozoril februarja 2009 v kolumni objavljeni v časniku Finance. Januarja tega leta sem se  srečal z urednikom Financ, gospodom Petrom Franklom. Ob živahnem razgovoru, ki je običajen pri gospodu Franklu, me je pozval nekako tako:« Bliža se slovenski kulturni praznik, daj napiši za Finance nekaj na temo ekonomija in kultura!« Ker sem prepričan, da je za Slovence  predvsem jezik in z njim kultura, v svojem širokem razumevanju, temeljni element ohranitve naroda in ker so se že leta 2009 povsem jasno  pokazale negativne posledice egoističnega hlastanja po narodnem gospodarskem bogastvu, tako pri »tajkunskem« lastninjenju, kakor tudi pri finančnem ravnanju rimskokatoliške cerkve, je nastala kolumna, ki jo skrajšano povzemam.

»Tema  »nacionalni interes«  izgine iz diskusijskega polja, ko več ne preseže nemogočega vprašanja ali je reševanje tistih podjetij, ki so jim  zmikavti  zavozili premoženje, v interesu nacije ali ne. Nacionalni interes ima lahko seveda svojo občo, zato pa nič manj konkretno podobo: v ohranitvenem refleksu nacije je, da si prizadeva, da potomci ohranijo jezik, z jezikom svojo kulturo, s kulturo svojo identiteto ter svoj teritorij in suverenost nad teritorijem.

Na tem mestu, mi prosim, dovolite odskok in zaradi omejenega prostora poenostavitev.

Sonet je dokaj zapletena pesniška oblika, ki jo suvereno obvlada le malo pesnikov. Od sodobnih slovenskih avtorjev sta mojstra te oblike, seveda ne edina, verjetno pa najbolj opažena,  Milan Jesih in Boris A. Novak. Prvi prešeren, humoren, zbadljiv, drugi resnejši, natančen, sistematičen.  Takšne pesniške zbirke izidejo v nakladi od 300 – 500 primerkov. Ali je izdaja takšne pesniške zbirke ekonomsko upravičen projekt? Ni, pa če  še tako vztrajno trdimo drugače! Ali je nujno, da se takšne in podobne pesmi pišejo in tiskajo, ter da jih vendarle še kdo tudi bere? Je!  Najmanj ali pa predvsem zaradi tega, ker s tem ohranjamo naš jezik živ, dinamičen, v sposobnosti , da se izraža (in mi z njim) tako v klasični pesniški formi,  kakor tudi, da najde poimenovanje za dosežke sodobne tehnologije. Te in podobne dejavnosti je seveda potrebno financirati, to pa bo storil le kapital, katerega lastniki premorejo strateški nacionalni refleks.

Samo močna in trajna ekonomska podstat nacionalne države lahko trajno zagotovi identitetne temelje nacije. Ti temelji pa so z nepremišljenim (morda pa celo z dobro premišljenim!) procesom privatizacije, resno ogroženi. Kratek čas zadnjih petnajst let daje porazno sliko, ki jo je zameglilo in olepšalo le obdobje splošne ekonomske prosperitete. Investicij tujega kapitala, ki bi obogatile slovenski gospodarski prostor, skorajda ni bilo ali pa vsaj mnogo premalo.  Kot tujo investicijo lahko štejemo samo tisto naložbo, ki je ustvarilo podjetje (institucija) in delovna mesta s kapitalom, ki je prišel iz tujine. To kar se je dogajalo,  je bil rop vitalnega slovenskega gospodarskega potenciala ustvarjenega v začetku in tja do 60-tih let 20. stoletja. /……/ Vsem tem bolečinam, ki so bile povzročene »od zunaj«,  je s svojimi privatizacijskimi zahtevki nasula soli na narodove rane še slovenska rimskokatoliška cerkev, ki je Sveto trojico zamenjala za trojico »kapital, politična moč in denar«.  Sedaj se grozeče približuje, verjetno zadnje, osiromašenje nacionalne ekonomije (ker pač potem ne bo več kaj siromašiti!). To je zadnji krog privatizacije premoženja, za katerega se je udomačil izraz tajkunizacija. Obnašanje slovenske politokracije v tej relaciji kaže, da ni sposobna obvladovanja in usmerjanja teh procesov, da korespondira z njimi na moralno zavržen način, sledeč interesom politike za dnevno rabo. Posamezniki so dobili nesluteno moč, ki je v njihovih rokah brez kontrole, kar pomeni resno grožnjo demokraciji, ki še shoditi ni mogla in resno grožnjo za narodovo bodočnost. Tajkunizirano premoženje je osebno premoženje, ki se deduje! Nadzor nad tem, nekoč družbenim premoženjem ni več mogoč!

Torej skrajni čas je, da Državni zbor po hitrem postopku sprejme zakon o nacionalizaciji  privatiziranega tajkunskega in cerkvenega premoženja!«  Finance 5.2.2009

Čeprav je spis nastal pred petimi leti, danes k temu nimam več kaj dodati kot le verze prvega slovenskega marksista, pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča:

Za vse je svet dovolj bogat
in srečni vsi bi bili,
če kruh delil bi z bratom brat,
s prav srčnimi čutili.

V naslednjem blogu o vlogi bank in bančnikov v kreiranju slovenske bede!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj pisati blog?

Do sedaj nisem prav pogosto prebiral blogov, zgolj občasno in še to le takrat, če sem bil opozorjen nanje , kaj šele, da bi jih pisal. Tudi sicer nisem prisoten na spletnih družbenih omrežjih. Do teh imam zadržek kot preveč »tehnološki« način komunikacije, ki ob vseh prednostih zamenjuje osebni stik tudi tam, kjer je ta enostavno mogoč. Mlajši kolegi, prijatelji in znanci pa so mi povsem hladnokrvno pojasnili, da blogarstvo ni zgolj za spletne »frike«, ter da lahko s tem načinom komuniciranja s svojimi stališči dosežem mnogo več zainteresirane javnosti, kot bi jo sicer. Ta argument je bil odločilen.  V zadnjem letu sem  večkrat javno pojasnil  potek izčrpavanja podjetij z metodo »tajkunstva«. Presenečen sem bil nad nepričakovanim odzivom javnosti, ki je bil, z izjemo tistih seveda, ki so bili deležni moje kritike, v celoti odobravajoč.  Ugotovil sem, da obstajajo različne razlage pojmov in razumevanja procesov, ki danes učinkujejo in določajo okoliščine našega bivanja. Še pomembneje  je razumeti vpliv na bodočo družbeno konstrukcijo stvarnosti, s katero se bodo morali spopadati naši potomci. Ravno zaradi odgovornosti do prihodnjih generacij je nujno obširneje in natančneje pojasniti  ravnanje posameznikov ter  družbenih skupin in institucij danes.  In ne samo to, pojasnjevati je potrebno tudi vzroke za ta ravnanja, katere okoliščine in kateri nosilci  politične in gospodarske moči  so  omogočili predvidene pogubne posledice za slovensko družbo v celoti.  Nikakor ne menim, da sem v posesti vse resnice in objektivnosti. Imel pa sem možnost neposrednega vpogleda v slovenska zakulisja zadnjih trideset let. Lahko bi pojasnjeval preko medijev, z novinarji  do sedaj nisem imel slabih izkušenj, vse kar sem povedal so povzeli natančno, brez izmaličenja.  Vendar je prostor ali čas, ki mi ga lahko naklonijo  omejen, torej ni mogoče razložiti in pojasniti vsega tako, da bi  bili vzroki in posledice  v celoti razkriti, pa tudi odvisnost od političnih navodil za objavo ali neobjavo je vse večja. Tako vedno ostane del nepojasnjen, to pa daje prostor za različne špekulacije, tudi napačne, kar ni tako hudo, kot če gre za zlonamerne. Blog pa omogoča natančnejše opredelitve in pojasnjevanje pojmov ter omogoča objavo zapisnikov, izjav, korespondence in drugih dokumentov, ki pomagajo pri razlagi procesov, ki so pripeljali slovensko državo in družbo do roba eksistence. Omogoča takojšen odziv na dogodke in seznanitev javnosti s temi dogodki, ter  natančnejšo  razlago preteklih dogajanj in anticipacijo bodočih.  Bodi dovolj za uvod, iz blogovskega skeptika sem torej postal njegov propagandist! V naslednjem prispevku se bom dotaknil prvih opozoril na morebitne negativne posledice »tajkunizacije«, ki segajo v leto 2009!

Lep pozdrav vsem, ki ste mi naklonili svoj čas!