Factor banka delenda est!

 

Ker je gradivo na temo Factor banke, ki se je nabralo v petih letih, zelo obsežno, ga je nemogoče v celoti predstaviti, razlagati ter pojasnjevati v blogu. Zato bo potrebna posebna publikacija. Ne zgolj zaradi ravnanj in okoliščin v povezavi s Factor banko, temveč zaradi mnogo širšega obsega zagrešenih (zgrešenih) ali opustitve dolžnih nujnih dejanj političnih despotov in gospodarskih oligarhov pri nastanku težav s poslovanjem bank. Posebno obdelavo zasluži ravnanje evropskih institucij z ECB na čelu, ki bo razkrilo vso brutalnost neokolonialističnih politik znotraj EU. Aktivnosti Banke Slovenije in vlade v času bančnih prevrtavanj so le droben, vendar značilen primer brutalnega, nestrokovnega in neodgovornega ravnanja. Na tem mestu je mogoče zgolj opisati posamezne fragmente, ki bodo jasno prikazali delovanje oseb in ustanov vpletenih v nepotrebno, škodljivo in nezakonito »nadzorovano likvidacijo« Factor banke.

  1. fragment

V jutru šestega septembra leta 2013 sta se oba člana uprave Factor banke Ciril Dragonja in Dušan Valenčič odpravila na sestanek na Banko Slovenije. Vabilo je obetalo razgovore na temo, kako zagotoviti likvidnost poslovanja banke. Neugodne splošne razmere, v katerih je v tem času poslovala Factor banka, so še oteževali visoki uradniki in uradnice Banke Slovenije ter njihovi pribočniki, ki so jih po potrebi uporabili za to, da so v usmerjenih in netočnih izjavah za javnost poslovne okoliščine banke še slabšali. Kljub temu nista bila črnogleda. S poslovno spretnostjo in aktivnim vodenjem je Factor banki uspelo zagotoviti likvidnost poslovanja in s tem pogoje za to, da bi lahko previharila viharje, kar naj bi predstavila na tej seji.

Vendar za to nista imela priložnosti. Zgodilo se je to, česar ni nihče pričakoval in ni mogel pričakovati, ker takrat ni bilo mogoče niti slutiti, da si bo Banka Slovenije, ne glede na usklajenost in očiten dogovor s predsednico takratne vlade Alenko Bratušek in ministrom za finance Urošem Čuferjem, dovolila zoper Factor banko samovoljno ravnanje, ki ni imelo utemeljitve v slovenski bančni zakonodaji! Primer Factor banke je zgovoren tudi zaradi tega, ker razkrije način samovoljnega vladanja oblastnikov, ki ga določajo spletkarjenje, zvijačnost, lobistično usklajevanje med na videz ideološko nasprotnimi stranmi, sledenje osebnim koristim in koristim klandestinih[1] skupin, katerih člani posedujejo politično in finančno moč.

Na seji, ki je bila sklicana s pretvezo o razgovoru o zagotavljanju likvidnosti, so ju obvestili o tem, da uvajajo izredne ukrepe, zato bodo imenovali izredno upravo, ki bo takoj prevzela vodenje banke, in da bodo Vladi Republike Slovenije predlagali poroštvo za vse vloge banki. Za izdajo poroštva RS je potrebna seveda vloga banke. In tu nastopi shizofrena situacija, uprava je odstavljena, vendar odstavitev še ni pravnomočna, nova pa še ne more prevzeti vodenja banke. Velikih vračev na BS to ne moti. Kar sami so sestavili vlogo in jo potisnili odstavljenima Dragonji in Valenčiču v podpis. Učinkovito, ni kaj reči, cilj pač posvečuje sredstva in vloga je morala biti takoj posredovana vladi za njeno sejo še isti dan.

Vsi ti načini ravnanja jasno kažejo na to, da politične elite po potrebi delujejo povsem samovoljno, z lahkotno kršitvijo zakonov, predpisov in dobrih običajev. Slednje od njih niti ne moremo pričakovati, tistim, ki imajo moč, pač ni potrebna olika, zadostuje potuhnjena zvijačnost.

Povsem na dlani je, da je vodstvo Banke Slovenije ravnalo po diktatu politike, torej o neodvisnosti Banke Slovenije ni več ne duha ne sluha. V tej povezavi je zgovorno mnenje dr. Janeza Drnovška, objavljeno v portretu tedna Boštjana Jazbeca novinarja Alija Žerdina (Sobotna priloga Dela, 6. 4. 2013):

»Vendar predsednik republike Janez Drnovšek kandidata Jazbeca ni bil pripravljen podpreti. ‘Ne bom predlagal kandidata, ki mi ga želijo vsiliti in za katerega menim, da ne bi bil neodvisen guverner,’ je tedaj izjavil predsednik Drnovšek.«

Mnogo pojasni tudi intervju Janeza Janše za STA (povzeto po Večeru, 28. 11. 2013):

»O tem problemu (Factor banka in Probanka, op. avt. B. L.) sem pred njegovim imenovanjem govoril z guvernerjem Boštjanom Jazbecem. Povedal sem mu, da je njegov predhodnik predlagal pripojitev banke Factor k NKBM, da bi jo potem davkoplačevalci sanirali kot državno banko, in da sem to zavrnil. Dejal je, da to nima nobene zveze s stabilnostjo slovenskega bančnega sistema, saj gre za majhen tržni delež in zasebni banki in bi že zdavnaj morali v stečaj. To je bilo takrat njegovo trdno stališče in eden izmed razlogov, da smo ga podprli.«

 Naslednje srečanje z Boštjanom Jazbecem Janez Janša opisuje tako:

»Ko sva se avgusta spet srečala, sem v tisti pisarni našel povsem drugega človeka, nesuverenega, dodobra prestrašenega, kar le kaže na silno moč lobijev, ki delujejo v tem sistemu in se borijo proti uveljavljanju odgovornosti in za ohranitev podtalnega vpliva v bankah.«

K temu res ni več kaj dodati! Tudi kasnejše škandalozno vmešavanje Evropske centralne banke in njenega guvernerja Maria Draghija v policijsko preiskavo o delovanju nacionalnega bančnega regulatorja nesamostojnost Boštjana Jazbeca samo potrjuje. Žalostna je popolna izguba suverenosti Republike Slovenije, ko si lahko evropski birokrat Draghi dovoli nezaslišano dejanje in posega v policijsko preiskavo, ki je bila sprožena na utemeljenem sumu nezakonitega delovanja Banke Slovenije. Ali so imeli Jazbec in sodelavci sploh kaj manevrskega prostora, je prepuščeno ugibanju. Ne glede na vse, kar je bilo razglaševano, so izbrali najslabšo možno pot in ta ni imela osnove v takratnem zakonu o bankah!

In zakaj ni bil izbran na primer postopek stečaja banke? Kljub vsemu so na Banki Slovenije poznali stanje v banki Factor in ni bilo jasno, ali bi do stečaja sploh prišlo, na vsak način pa je s stečajem grozila izguba vpliva in nadzora politike nad stečajnim postopkom. Postopek stečaja kontrolira upniški odbor in nadzira sodišče. Seveda ima lahko politika tudi vpliv na delovanje sodišč, vendar ne želi ničesar prepustiti naključju. V izbranem nezakonitem modelu »nadzorovane likvidacije« pa so vsi vzvodi v rokah Banke Slovenije – vrednotenje, izvedba in nadzor!

  1. fragment

Vodenje banke v likvidaciji po odredbi Banke Slovenije prevzame Klaus Schuster. Širši slovenski javnosti neznana oseba. Tudi znotraj bančnih krogov velja kot tabula rasa. Njegova izobrazba je neznana, trdi, da je ekonomist, vemo pa le to, da je v Celovcu končal nekakšno trgovsko šolo. Komi, bi lahko rekli. Bil je kreditni referent v Volksbanku v Avstriji, potem pa, po njegovih lastnih navedbah, član uprave Volksbanka v Sloveniji in Srbiji.

Očitno dovolj, da mu je Banka Slovenije, brez preverjanja strokovnosti in sposobnosti, poverila vodenje banke v posebnih razmerah. Očitno se je gospod v tej vlogi zelo dobro počutil in nastopa kot rešitelj slovenskih bančnih problemov, tudi v tujini. V decembru 2013 izide v nemškem časopisu Die Wirtschafts Woche članek z naslovom Iskanje milijonov (Auf der Suche nach Millionen). Naslov še najbolj spominja na pustolovske romane Karla Maya in tudi tekst je napisan v tem slogu. Avtor članka Tim Rachmann s pomočjo Klausa Schustra poizkuša bralce prepričati o tem, da je Factor banka s kreditiranjem nakupa zemljišč ob Črnem morju v Bolgariji v višini 8,5 milijona evrov povzročila skoraj pet milijardno slovensko bančno luknjo! Kateremu cilju je sledil gospod Schuster s to aboto, lahko samo ugibamo. Pa vendar javno nastopaštvo z zavajajočimi in netočnimi navedbami ni njegova največja težava. Največja težava gospoda Schustra je popolna nekompetentnost.

Njegove preproščine ne more nič bolje ilustrirati kot njegove lastne izjave pred sodiščem. Poglejmo prepis zvočnega posnetka zapisnika o zaslišanju priče Klausa Schustra dne 7. 11. 2016 na Okrožnem sodišču v Ljubljani.

Odvetnik Dušan Golovrški želi natančneje izvedeti, kako so potekali postopki, s katerimi je izredna uprava Factor banke preverjala upravičenost odobritve dveh kreditov, ki sta bila ocenjena kot sporna.

Odv. Dušan Golovrški: Poglejte, prej ste rekli, da so kolegi opravljali razgovor z določenimi zaposlenimi, pravniki, odvetniki. Ste vi govorili s kom od zaposlenih glede teh dveh kreditov?

 Priča: Saj sem prej razlagal, jaz sem se z določenimi sodelavci, z njimi smo eksaktno sodelovali, smo se mogoče na hodniku sem in tja pogovarjali o tem, ampak ne o takem sistematičnem dogovoru, kot je to izpeljala odvetniška družba.

 Odv. Dušan Golovrški: Na hodniku ste se pogovarjali?

 Priča: Ja.

Nadaljujmo:

Odv. Dušan Golovrški: Vi ste delali ustno, ste vodili kakšne protokole teh sestankov?

 Priča: Ne. Zakaj pa?

 Odv. Dušan Golovrški: Se vam ni zdelo potrebno?

 Priča: Zakaj pa?

 Odv. Dušan Golovrški: Zaradi preverbe, zaradi sledljivosti, ali je to smešno?

 Priča: Seveda, to je vsakodnevno delo.

Tako neverjetne stvari se dogajajo v deželici, da bi bile, če ne bi bile dokumentirane zapisniku sodišča, povsem neverjetne, pripovedovalcem o tem pa bi zlahka in upravičeno prisodili nerazsodnost.

Predsednik izredne uprave banke v likvidaciji se o okoliščinah odobritve dveh kreditov, ki bi lahko bila sporna in je odgovornost za njuno odobritev pristala na sodišču, pogovarja tako mimogrede »sem in tja na hodniku«. Še več, o teh razgovorih, četudi so potekali na hodniku, ni nobenega zapisnika ne zaznamka in to se temu nesrečnežu zdi povsem normalno.

Ali lahko pričakujemo še stopnjevanje neobvladovanja funkcije, ki je posledica popolnega neznanja in nerazumevanja stanja in okoliščin? Zdi se, da ne. In vendar tudi tukaj realnost presega vsako domišljijo.

Poglejmo nadaljevanje zaslišanja priče Klausa Schustra:

Odv. Dušan Golovrški: Samo navezal bi se na to vprašanje kolegice, kaj je za vas v tistem obdobju pomenila bonitetna ocena B za komitenta? Kakšna razvrstitev je bila za banko, ki je bila kreditodajalec, bonitetna ocena B?

 Priča: Pri nas na Factor banki ne vem, ker mi smo imeli ta pravila, na podlagi katerih se to ocenjuje, in jaz ne vem, kakšne so uporabljali kriterije.

 Odv. Dušan Golovrški: Ne veste, kaj je pomenila bonitetna ocena A, kakšna je bila to ocena?

 Priča: Se ne spomnim več tega.

 Odv. Dušan Golovrški: Tudi zdaj, danes ne veste, kaj pomeni bonitetna ocena A, B, C?

 Priča: Ne.

 Odv. Dušan Golovrški: Hvala lepa, nimam več vprašanj.

Za pojasnilo bralcem, ki niso vešči bančništva, kaj pomenijo bonitetne ocene A, B, C, D in E, je najbolje povzeti dovolj enostaven in informativen opis Banke Slovenije[2].

»Boniteta podjetja predstavlja oceno kvalitete podjetja in sposobnosti izpolnjevanja njegovih obveznosti s strani zunanjih ocenjevalcev. Posebne agencije ocenjujejo bonitete podjetij že od začetka stoletja, med njimi so najbolj znane Moody’s, S&P, Fitch – IBCA … Poseben interes za ocenjevanje bonitet imajo tudi banke, saj jim to predstavlja oceno kreditnega tveganja podjetja. V Sloveniji banke za vsakega komitenta ocenijo, kolikšen delež terjatev ne bo izterljiv, in ga na podlagi tega razvrstijo v bonitetni razred od A do E.«

Tako enostavno, tako temeljno, tu se začne in konča vsa umetnost bonitetnih ocen podjetij, od najboljše ocene A do najslabše E, ki določajo stopnjo kreditnega tveganja. To so osnovna vedenja in predsednik izredne uprave Factor banke v likvidaciji mirnodušno prizna, da nima pojma o tem. Mnogo slabše, kot smo si lahko predstavljali.

In vendar je treba krivdo za to sramoto pripisati najprej vrhu Banke Slovenije in njenemu prvemu možu dr. Boštjanu Jazbecu. Ta se na bančništvo verjetno spozna in kljub temu se je odločil za prvega moža banke v likvidaciji, nekoga, ki nima osnovnih znanj, je pa zaradi tega verjetno poslušen in ubogljiv. Takšna praksa političnega delegiranja neprimernežev na odločujoča delovna mesta je v državici postalo splošno veljavno pravilo. Vzrok je v tem, da se na te ljudi, ki postanejo poslušne sluge, zlahka vpliva, narekujejo se jim odločitve ter načini ravnanja. Možno je tudi, da so kadrovali politiki iz strukture tedanje vlade in Schustra vsilili. Četudi je bilo tako, bi se morali gospe in gospodje v Banki Slovenije temu upreti, to bi bila njihova pravica in dolžnost. S takšnim uporom bi sicer postali pri politikih in njihovih gospodarjih povsem nezaželeni, tudi Mario Draghi jim ne bi priskočil na pomoč in njihove kariere bi se hitro zaključile. S služabništvom in mediokriteto so lahko obdržali svoje položaje in privilegije. Odgovornost za slaba in škodljiva ravnanja se tako pomakne še višje, v sfero odločevalcev v politiki. No, tudi tu ne najdemo sledi strokovnih in premišljenih odločitev in pojavi se preblisk, da odločevalci v politiki morda niti niso tako pokvarjeni, kot so nesposobni.

  1. fragment

Dne 17. 1. 2014 so Ciril Dragonja, ACH d. d. in Grand hotel Union d. d. na Upravno sodišče Republike Slovenije vložili tožbo zoper Odločbo Banke Slovenije o izrednih ukrepih ter Odločbo Banke Slovenije o potrditvi povečanja osnovnega kapitala banke ter predlagali ugotovitev njune nezakonitosti.

Nezakonitost je bila argumentirana s tem, da v času, ko so bili uveljavljeni izredni ukrepi proti Factor banki in njeni nadzorovani likvidaciji, takšnega ukrepa Zakon o bankah sploh ni predvideval.

To je bilo dodano šele z novelo Zakona o bančništvu, ki je začel veljati 22. novembra 2013, z objavo v Uradnem listu št. 96. V navedenem UL lahko preberemo:

Za 253.a členom se doda nov 253.b člen, ki se glasi:

»253.b člen

(cilj izrednih ukrepov)

Izredni ukrepi se izrečejo zaradi reorganizacije banke, tako da se:
1. v banki odpravijo razlogi iz prvega odstavka 253.a člena tega zakona in se ponovno vzpostavijo pogoji za dolgoročno uspešno poslovanje banke v skladu s tem zakonom in drugimi veljavnimi predpisi, ali

  1. izvedejo postopki za postopno prenehanje banke, ki vključuje delno ali popolno prenehanje poslovanja.« (podčrtal B. L.)

 

Ukrep zoper Factor banko je našel svoje mesto v zakonodaji več kot dva meseca po uvedbi izrednih ukrepov zoper Factor banko! Očitno so toliko časa potrebovali, da so dojeli, da bi bilo vseeno dobro ukrep za krepanje banke legalizirati, četudi na bizaren način. V sodobnih demokracijah, ki so de facto posebna oblika diktature, je pač pravo po potrebi instrumentalizirano v korist in za potrebe diktatorjev.

V javnosti so se pojavila resna kritična opozorila o retroaktivnosti, nezakonitosti in neustavnosti, vendar brez učinka. Najbolje povzame spornost novele Zakona o bančništvu (ZBan-1L) izjava Društva Mali delničarji Slovenije z dne 23. 10. 2013. Navajam:

 V Društvu Mali delničarji Slovenije (Društvo MDS) obžalujemo, da je v primeru sprejetja novele Zakona o bančništvu (ZBan-1L) politika prevladala nad stroko. Že gospod Mario Draghi iz Evropske centralne banke (ECB) je opozoril, naj se s sprejemanjem tako imenovane »striženjske zakonodaje« ne hiti ter se rajši počaka do pričetka postopka sprejemanja ustrezne evropske direktive v Evropskem parlamentu. Dr. France Arhar je v imenu Združenja bank Slovenije tudi opozoril, da so lahko tako sprejete spremembe ZBan-1L v nasprotju z zakoni in Ustavo RS ter povzročijo morebitno nestabilnost in povečajo nezaupanje v domači bančni sistem. Državljani in podjetja smo bankam namreč posodili denar, le-te pa nam denarja sedaj ne morejo vrniti in s sklicevanjem na zakon, ki ga je danes sprejel Državni zbor RS in pri katerem je tudi zakonodajna pravna komisija DZ RS ocenila spornost in nesorazmernost retroaktivnosti predlaganih sprememb, odpisujejo tisto, kar so nam dolžne banke povrniti. Tudi prof. dr. Šime Ivanjko meni, da noben zakon ne more poseči v klasično dolžniško-upniško razmerje.

Dejstvo, da sta avtoriteti, kot sta dr. France Arhar in dr. Šime Ivanjko in celo Zakonodajno pravna komisija Državnega zbora Republike Slovenije, ocenili spornost novele, ni več nikogar zanimalo. Pravna država je položena na oltar kratkoročnih političnih interesov.

  1. fragment

Dne 20. 3. 2017 je Upravno sodišče Republike Slovenije sklenilo, da se tožba zoper Banko Slovenije zavrže.

Epilog:

Dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati in zanikati, je, da so bili postopki zoper Factor banko nezakoniti, politično motivirani in škodljivi, tako za delničarje banke kakor tudi za davkoplačevalce, predvsem pa nepotrebni! Če so bili nesporno ugotovljeni nezakonito poslovanje, zloraba položaja in povrh še protipravno okoriščanje, je prav, da zadeve dobijo tudi svoj sodni zaključek. Vendar zaradi tega ne likvidirate banke, ne obremenite davkoplačevalcev in obenem prikrijete dejanske vzroke težav. Seveda učinkovita rešitev težav, kot smo jo videli v Islandiji, pri nas ni mogoča. Razlog je preprost, tisti, ki »rešujejo« zablode, so isti, ki so te zablode ustvarili! Zloraba prava in pravosodja pa je poizkus kriminaliziranja poslovnih odločitev, zato da se prikrijejo nelegalna in samovoljna ravnanja oblasti. Nikoli niso bili sproženi ustrezni postopki v NLB, A-banki ter NKBM. Diskriminatorno obravnavanje Factor banke je možno pojasniti le s tem, da je bila premajhna za financiranje velikih zgodb, ki so prinesle bogastvo peščici in osiromašile državo in državljane. Zato je bila primerna za žrtvovanje in vržena kost za glodanje v javnost. Lahkotnost in brezbrižnost oblasti razkrije domnevna izjava takratne predsednice vlade Alenke Bratušek: »Factor banka je pač kolateralna škoda!«

Dr. Boštjan Jazbec pa nič, zapusti zatohlo deželico in se nameni v Bruselj!


[1] Klandestine ali zastrte skupine so posebne družbene skupine, katerih delovanje ni javno pregledno in se zaradi tega lahko izognejo sistemu pravne regulative. Njihov cilj je povečati ali ohraniti gospodarsko in/ali politično moč, z zanikanjem standardov parlamentarne demokracije. Zagotavljajo privilegije svojim članom in jim omogočajo poseben družbeni položaj. Svojo dejavnost lahko prekrijejo z družbeno sprejemljivo, uradno registrirano in celo družbeno zaželeno dejavnostjo.

 

[2] Tanja Šuler, Bonitetne ocene podjetij, Analitsko raziskovalni center, Banka Slovenije.