Ko so se pojavile prve resnejše težave pri odplačevanju posojil za tajkunsko lastninjenje pred približno petimi leti, je slovenska politokracija vseh barv hitro našla priročne krivce za nastalo polomijado. S terminom »politokracija« razumem celotno nacionalno politično strukturo, torej vse parlamentarne politične stranke, ne glede na to ali so v vladi ali v opoziciji ter njihove člane, izven-parlamentarne politične stranke ter njihove člane, politike in politična gibanja, ki se javnosti predstavljajo kot samostojni ali neodvisni, vključno s predsednikom republike in njegovim dvorom, na vseh nivojih in mestih, kjer se odloča o javnih zadevah ter o razdeljevanju sredstev, zbranih v erarjih na državni in lokalnih ravneh. Ta politokracija seveda ni obrnila obtožujočega prsta nase. Zaradi odurnega prekupčevanja med politokracijo in tajkunskimi oligarhi so bili slednji še v zavetrju in takrat tudi na njih še ni padla senca krivde. Kot izvor vsega zla so bile določene banke!
Zanimivo je dejstvo, da so banke nastopile v poosebljeni obliki, vdihnjena jim je bila posebna samostojna življenjska moč, nastopile so kot izvor in tvorec zablod. Torej ne posamezni direktorji bank, predsedniki in člani uprav, niti ne člani kreditnih odborov ali drugi bančni uradniki, ki so imeli možnost in moč sprejemati odločitve, ampak banke kot subjekt. Resnici na ljubo, kakšen visok bančni uradnik je že bil izpostavljen javnemu linču in to zaradi tega, ker je dobil izplačano tisto, do česar je bil po pogodbi upravičen. Takšna malenkost pa medijskih vojščakov, ki so imeli nalogo, da ustvarijo primerno javno mnenje, ni motila, da ne bi bruhali ognja in žvepla po bankah. Radikali so zahtevali hitra sodišča in obešanje bank na najbližja drevesa, tisti bolj razsodni pa so opozarjali na to, da je potrebno tudi bankam zagotoviti pošteno in nepristransko sojenje, preden se jih, n.pr. razčetveri. Kako da ne, saj vendar živimo v pravni državi in imamo visoke demokratične standarde, četudi ne vemo, kaj naj bi to zares pomenilo. Ob takem pogromu je povsem jasno, da so bile banke obupane, prestrašene, povsem nezaščitene, kajti nikogar ni bilo, ki bi se za njih zavzel in rekel dobro besedo njim v prid.
Takšnih in podobnih slepilnih manevrov so se vodilni slovenski politiki in njihovi animatorji poslužili že večkrat. Vedno takrat, ko je bilo potrebno določiti krivca za zavoženo stvar. Nekaj ali nekoga je bilo potrebno žrtvovati ljudstvu na oltar, ki je nato svoje ogorčenje in jezo stresalo na grde in pokvarjene banke. V takšnem stanju tudi najenostavnejša analitika, ki temelji na preprostih, očitnih dejstvih, ne najde poslušalcev, ki bi dojeli, da je to, nad čemer se zgražajo, pravzaprav skot vladnih in parlamentarnih srenj. Ugledni pravnik prof.dr. Miha Juhart, mi je v razgovoru o tem, kako je pravno uravnavano in ali je v drugih evropskih državah sploh mogoče prevzemanje podjetij z metodo »tajkunizacije«, dejal: «V Nemčiji banke ne bi odobrile takšnih posojil!« Ali res ne bi? Bi, pa še kako bi. Za tako smelo trditev, ki oporeka stališču dr. Juharta, moram poklicati na pomoč drugo avtoriteto. V tem primeru je to dr. Wolfgang Hetzer in njegova knjiga z naslovom »Finanzmafia, wieso Banker und Banditen ohne Strafen davonkommen?« (Finančna mafija, zakaj jo bankirji in banditi vedno odnesejo nekaznovani?) Najprej nekaj besed o avtorju. Doktor prava je bil, med drugim, tudi vodja referata v kanclerjevem uradu za nadzor nad nemško obveščevalno službo (BND) in sicer za področja organiziranega kriminala, mednarodnega pranje denarja, orožja za masovno uničevanje in strateškega nadzora nad telekomunikacijami. Leta 2001 se je v strokovnem članku v reviji »Der Kriminalist« obregnil ob takratnega ministra za notranje zadeve Otta Schilyja, zaradi česar je bil suspendiran (tudi v Nemčiji torej!). Kasneje so iz kanclerjevega urada poizkušali preprečiti njegov nastop službe na visokem položaju Evropskega urada za preprečevanje goljufij (OLAF), vendar je to oviro uspešno preskočil. Od leta 2002 je vodja oddelka za zbiranje strateških informacij in ocenjevanja tveganj ter svetovalec generalnega direktorja OLAF za področje boja zoper korupcijo. Človek, ki ve o čem govori, v omenjeni knjigi opozarja na tanko mejno črto pri financah med tem, kar imenujemo profesionalno ravnanje in kriminalnim ravnanjem. Pokaže na brutalno ravnanje bank in kar je izjemno pomembno, politika je to ravnanje dopuščala in celo podpirala. Hetzer razblini iluzijo urejene Evrope in oziraje po Nemčiji ali EU ne najdemo podobe, po kateri bi se lahko zgledovali v dobrem. Slovensko delovanje pa je zgolj bolj preprosto podeželsko, »kmetavzarsko«. Ker je torej meja med legalnostjo in kriminalnostjo ohlapno regulirana, jo niansirajo etične in moralne norme. Toda ali je delovanje banke sploh lahko etično? Islamsko bančništvo kot tudi rimskokatoliška cerkev v srednjem veku prepovedujejo zaračunavanje obresti, ki so enačene z oderuštvom. Torej bančni posli že v osnovi niso »etični«. Zakaj bi torej banke zagrešile hud greh z odobritvijo kreditov za tajkunizacijo? Če so bili krediti v času, ko so bili odobreni, ustrezno zavarovani, če je bila določena tržna obrestna mera in če so bili upoštevani vsi ostali predpisi bančnega poslovanja, potem ni v tem smislu nič spornega in banke niso »krive« za tajkunski polom. Težave z bankami nastanejo tam, kjer so bili odobreni krediti brez ustreznih zavarovanj ali celo povsem brez zavarovanj, težava je tudi tam, kjer je bilo že ob odobritvi posojila jasno, da ta nikoli ne bo vrnjen in da podjetje ali posameznik ne kratkoročno ne dolgoročno nista sposobna vračanja. Pa ne gre samo za sposobnost vračanja. V posameznih primerih je bil že ob odobritvi sklenjen tih dogovor o tem, da posojila ne bo potrebno vrniti, skratka, da bo v primernem trenutku »odpisano«. Te malverzacije so bile izvedene v odnosu med banko in posameznimi političnimi mogočneži, ki so neposredno dajali vodstvom bank navodila in zahteve. S tem so bile kršene etične in zakonske norme. Politična despotija se je takega načina delovanja lahko posluževala tudi zaradi tega, ker je na vodilna mesta večjih bank, ki so bile v lasti države in tudi v vrh Banke Slovenije, postavila marionetna vodstva, ki so za dobro plačilo in privilegije poslušno izvajala ukaze. To izprijenost je razgalil bivši direktor NKBM Matjaž Kovačič z bolečo izjavo, da ne bo več molčal, ker je njegovo življenje uničeno. Takoj za tem, ko je spregovoril o neposrednem vmešavanju Boruta Pahorja, Zorana Jankovića in Ivana Janeza Janše v poslovanje banke, je tudi obmolknil in nenadoma izgubil spomin. Razumem in tega mu ne moremo zameriti, hvaležni pa smo mu lahko, da je razgalil »cosa nostra« metode politokracije.
V naslednjem prispevku bom na primeru pokazal, kako je slovenski politični in bančni vrh pri tako imenovani »sanaciji bančnega sistema«, brutalno kršil Zakon o bankah.
In še nekaj razveseljivega. Prispevke bo likovno opremljal Ciril Horjak, risar stripov, ilustrator in karikaturist. Njegova izjemna risba in pronicljiv humor bosta prijetna popestritev blogov.