Lipov Bog

Ko so se pojavile prve resnejše težave pri odplačevanju posojil za tajkunsko lastninjenje pred približno petimi leti, je slovenska politokracija vseh barv hitro našla priročne krivce za nastalo polomijado. S terminom »politokracija« razumem celotno nacionalno politično strukturo, torej vse  parlamentarne politične stranke, ne glede na to ali so v vladi ali v opoziciji ter njihove člane, izven-parlamentarne politične stranke ter njihove člane, politike in politična gibanja, ki se javnosti  predstavljajo  kot samostojni ali neodvisni,  vključno s predsednikom republike in njegovim dvorom, na vseh nivojih in mestih,  kjer se odloča o javnih zadevah ter o razdeljevanju sredstev, zbranih v erarjih na državni in lokalnih ravneh. Ta politokracija seveda ni obrnila obtožujočega prsta nase. Zaradi odurnega prekupčevanja med politokracijo in tajkunskimi oligarhi so bili slednji še v zavetrju in takrat tudi na njih še ni padla senca krivde. Kot izvor vsega zla so bile določene banke!

 Zanimivo je dejstvo, da so banke nastopile v poosebljeni obliki, vdihnjena jim je bila posebna samostojna življenjska moč, nastopile so kot izvor in tvorec zablod. Torej ne posamezni  direktorji bank, predsedniki in člani uprav, niti ne člani kreditnih odborov ali drugi bančni uradniki, ki so imeli možnost in moč sprejemati odločitve, ampak banke kot subjekt. Resnici na ljubo, kakšen visok bančni uradnik je že bil izpostavljen javnemu linču in to zaradi tega, ker je dobil izplačano tisto,  do česar je bil po pogodbi upravičen. Takšna malenkost pa medijskih vojščakov, ki so imeli nalogo, da ustvarijo primerno javno mnenje, ni motila, da ne bi bruhali  ognja in žvepla po bankah. Radikali so zahtevali hitra sodišča in obešanje bank na najbližja drevesa, tisti bolj razsodni pa so opozarjali na to, da je potrebno tudi bankam zagotoviti pošteno in nepristransko sojenje, preden se jih, n.pr. razčetveri. Kako da ne, saj vendar živimo v pravni državi in imamo visoke demokratične standarde, četudi ne vemo, kaj naj bi to zares pomenilo. Ob takem pogromu je povsem jasno, da so bile banke obupane, prestrašene, povsem nezaščitene, kajti nikogar ni bilo, ki bi se za njih zavzel in rekel dobro besedo njim v prid.

Takšnih in podobnih slepilnih manevrov so se vodilni slovenski politiki in njihovi animatorji poslužili že večkrat. Vedno takrat, ko je bilo potrebno določiti krivca za zavoženo stvar. Nekaj ali nekoga je bilo potrebno žrtvovati  ljudstvu na oltar, ki je nato svoje ogorčenje in jezo stresalo na grde in pokvarjene banke. V takšnem stanju tudi najenostavnejša analitika, ki temelji na preprostih, očitnih dejstvih,  ne najde poslušalcev, ki bi dojeli, da je to, nad čemer se zgražajo, pravzaprav skot vladnih in parlamentarnih srenj. Ugledni pravnik prof.dr. Miha Juhart, mi je v razgovoru o tem, kako je pravno uravnavano in ali je v drugih evropskih državah sploh mogoče prevzemanje podjetij z metodo »tajkunizacije«, dejal: «V Nemčiji banke ne bi odobrile takšnih posojil!« Ali res ne bi? Bi, pa še kako bi. Za tako smelo trditev, ki oporeka  stališču dr. Juharta, moram poklicati na pomoč drugo avtoriteto. V tem primeru je to dr. Wolfgang Hetzer in njegova knjiga z naslovom »Finanzmafia, wieso Banker und Banditen ohne Strafen davonkommen?« (Finančna mafija, zakaj jo bankirji in banditi vedno odnesejo nekaznovani?) Najprej nekaj besed o avtorju. Doktor prava je bil, med drugim, tudi vodja referata v kanclerjevem uradu za nadzor nad nemško obveščevalno službo (BND) in sicer za področja organiziranega kriminala, mednarodnega pranje denarja, orožja za masovno uničevanje in strateškega nadzora nad telekomunikacijami. Leta 2001 se je v strokovnem članku v reviji »Der Kriminalist« obregnil ob takratnega ministra za notranje zadeve Otta Schilyja, zaradi česar je bil suspendiran (tudi v Nemčiji torej!). Kasneje  so iz kanclerjevega urada poizkušali preprečiti njegov nastop službe na visokem položaju Evropskega urada za preprečevanje goljufij (OLAF), vendar je to oviro uspešno preskočil. Od leta 2002 je vodja oddelka za zbiranje strateških informacij in ocenjevanja tveganj ter svetovalec generalnega direktorja OLAF za področje boja zoper korupcijo. Človek, ki ve o čem govori, v omenjeni knjigi opozarja na tanko mejno črto pri financah med tem, kar imenujemo profesionalno ravnanje in kriminalnim ravnanjem. Pokaže na brutalno ravnanje bank in kar je izjemno pomembno, politika je to ravnanje dopuščala in celo podpirala. Hetzer razblini iluzijo urejene Evrope in oziraje po Nemčiji ali EU ne najdemo podobe, po kateri bi se lahko zgledovali v dobrem. Slovensko delovanje pa je zgolj bolj preprosto podeželsko, »kmetavzarsko«. Ker je torej meja med legalnostjo in kriminalnostjo  ohlapno regulirana, jo niansirajo etične in moralne norme. Toda ali je delovanje banke sploh lahko etično?  Islamsko bančništvo kot tudi rimskokatoliška cerkev v srednjem veku prepovedujejo zaračunavanje obresti, ki so enačene z oderuštvom. Torej bančni posli že v osnovi niso »etični«. Zakaj bi torej banke zagrešile hud greh z odobritvijo kreditov za tajkunizacijo? Če so bili krediti v času, ko so bili odobreni, ustrezno zavarovani, če je bila določena tržna obrestna mera in če so bili upoštevani vsi ostali predpisi bančnega poslovanja,  potem ni v tem smislu nič spornega in banke niso »krive« za tajkunski polom. Težave z bankami nastanejo tam, kjer so bili odobreni krediti brez ustreznih zavarovanj ali celo povsem brez zavarovanj, težava je tudi tam, kjer je bilo že ob odobritvi posojila jasno, da ta nikoli ne bo vrnjen in da podjetje ali posameznik ne kratkoročno ne dolgoročno nista sposobna vračanja. Pa ne gre samo za sposobnost vračanja.  V posameznih primerih je bil že ob  odobritvi sklenjen tih dogovor o tem, da posojila ne bo potrebno vrniti, skratka, da bo v primernem trenutku »odpisano«. Te malverzacije so bile izvedene v odnosu med banko in posameznimi političnimi mogočneži, ki so neposredno dajali vodstvom bank navodila in zahteve. S tem so bile kršene  etične in zakonske norme. Politična despotija se je takega načina delovanja lahko posluževala tudi zaradi tega, ker je na vodilna mesta večjih bank, ki so bile v lasti države in tudi v vrh Banke Slovenije, postavila marionetna vodstva, ki so za dobro plačilo in privilegije poslušno izvajala ukaze. To izprijenost je razgalil bivši direktor NKBM Matjaž Kovačič z bolečo izjavo, da ne bo več molčal, ker je njegovo življenje  uničeno. Takoj za tem, ko je spregovoril o neposrednem vmešavanju Boruta Pahorja, Zorana Jankovića in Ivana Janeza Janše v  poslovanje banke, je tudi obmolknil in nenadoma izgubil spomin. Razumem in tega mu ne moremo  zameriti, hvaležni pa smo mu lahko, da je razgalil »cosa nostra« metode politokracije.

V naslednjem prispevku bom na primeru pokazal, kako je slovenski politični in bančni vrh pri tako imenovani »sanaciji bančnega sistema«, brutalno kršil  Zakon o bankah.  

In še nekaj razveseljivega. Prispevke bo likovno opremljal Ciril Horjak, risar stripov, ilustrator in karikaturist. Njegova izjemna risba in pronicljiv humor bosta prijetna popestritev blogov.

 Vsem bralcem želim vse dobro!

V prvi objavi sem omenil, da bom v naslednjem blogu objavil prva opozorila na škodljive posledice zadnje faze privatizacije, za katero splošno uporabljamo izraz »tajkunizacija«, njihove nosilce pa »tajkune«. Čeprav  je pojem mnogokrat uporabljen, ni vedno v enakem pomenu. Poglejmo najprej izvoren pomen besede »tajkun«. Izhaja iz Japonske in v japonščini pomeni »veliki gospod«. Pomeni naziv za šogune – vojaške voditelje ali generale, ki so imeli na Japonskem velik vpliv v času od 12. do sredine 19. stoletja.  V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pojavil na Hrvaškem, kot oznaka za tesne sodelavce predsednika Franja Tuđmana. Namen je bil vzpostaviti okoli dvesto močnih družin, tudi sorodniško povezanih, katerih člani  bi z medsebojno podporo postali lastniki večine hrvaškega premoženja in v posesti izjemne politične moči. Kot je znano ta projekt, na srečo hrvaških državljanov, ni uspel. V začetku novega stoletja se pri nas uporablja oznaka »tajkun« tudi za vse posameznike ali ozke skupine ljudi, ki so si zaradi svojega položaja na družbeni lestvici, lahko pridobili bogastvo, za katerega niso imeli nobenih zaslug, razen tega, da so imeli dobre povezave z  oligarhi  političnih  strank vseh barv in ideoloških opredelitev.  Ti politični oligarhi in njihovi pomočniki so za ustrezno plačilo omogočili divjaško plenjenje.  Vendar je tako široka raba pojma neustrezna.  Gre namreč za vsebinsko pomembne razlike med, na primer »certifikatskimi magnati«, to je tistimi, ki so premoženje pridobili z manipulacijo lastninskih certifikatov in »tajkuni«, ki nastopijo v naslednji fazi ropanja premoženja.  Lastninjenje nacionalnega bogastva z manipulacijo certifikatov predstavlja poseben, izjemen pojav, saj gre za lastniško preobrazbo družbenega premoženja. V tem  postopku se družbeno premoženje s pomočjo nacionalnih političnih elit prelevi v privatno lastnino s tako obsežno  prevaro velike večine državljanov,  kot je v evropski  zgodovini do sedaj še nismo poznali.  Metoda »tajkunizacije« pa predstavlja nakup že privatiziranih lastninskih deležev, ki so porazdeljeni med  večjimi  lastniki in ga izvedejo managerji podjetja.  Ti nimajo dovolj denarja za nakup pomembnih lastninskih deležev podjetja. Zato ustanovijo firmo, praviloma družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), ki služi kot orodje za lastninjenje, vložki posameznega managerja v to družbo predstavljajo ustanovni kapital družbe. Mnogo managerjev se je pri bankah tudi osebno zadolžilo za večji delež  v tajkunski družbi. Ta družba nato pri bankah pridobi kredite, ki jih zavaruje s hipotekami, delnicami ali drugim razpoložljivim premoženjem podjetja, ki ga lastninijo. S tako pridobljenimi krediti  firma, ki je v lasti managerjev, odkupuje  preostale lastniške deleže. Posojila vračajo bankam zgolj s sredstvi, ki jih ustvari podjetje, ki je »tajkunizirano«. Na tej točki, ne ozirajoč se na krizo, ki je nastopila in njene učinke, torej na splošno poslabšanje razmer poslovanja, nastane prelom. Zakaj bi bilo lastninjenje s strani nacionalne managerske elite sporno? Ali se ne soočimo z idejo, da je »domač« lastnik zaradi narodne pripadnosti bolj solidaren z družbo v kateri živi? Ali ni »naš«, ki živi z nami vendar bolj naklonjen narodovemu obstanku kot tujec? Ne ni! Sedaj nastopi nesluten in nerazumen egoizem in pohlep. Obči interesi naroda, ki ne zajemajo nič drugega kot ustvarjanje splošnega dobrega za vse, se umaknejo bolestnemu poveličevanju pripadnikov elit, ki nimajo več nikakršnega odnosa do prebivalstva in so prepričani, da so v posesti stvari in ljudi. Zaradi te mantre  si s pisanjem in sprejemanjem ustrezne zakonodaje v Državnem zboru ustvarijo okolje, v katerem si lahko prisvajajo  vrednost dela (še) zaposlenih.  Ljudski glas kriči na vse pretege: »Kraja, pokradli so podjetja, pokradli so nas!« Ali so res? Če na vso zadevo pogledamo s strogo pravnega stališča, ne! Ne gre za krajo.  Pravo Republike Slovenije takšne postopke dopušča in ne ščiti podjetja pred uničevanjem. Verjetno ni bralca, ki bi verjel, da je ta »pomanjkljivost« naključna. Zaposleni v »tajkuniziranih« podjetjih plačujejo brezobzirno lastninjenje .  Zaradi tega ne izgubljamo zgolj razvojnega potenciala podjetij, s tem  pademo v stagnacijo gospodarstva in socialno bedo. Delavstvo z delom za polni delovni čas pristane na pragu revščine. Če te postopke ocenjujemo z etično-moralnega vidika imamo opraviti z zločinskim delovanjem. Poleg pravnega, moralno-etičnega in socialnega pogleda obstaja še narodni vidik. Na tega sem opozoril februarja 2009 v kolumni objavljeni v časniku Finance. Januarja tega leta sem se  srečal z urednikom Financ, gospodom Petrom Franklom. Ob živahnem razgovoru, ki je običajen pri gospodu Franklu, me je pozval nekako tako:« Bliža se slovenski kulturni praznik, daj napiši za Finance nekaj na temo ekonomija in kultura!« Ker sem prepričan, da je za Slovence  predvsem jezik in z njim kultura, v svojem širokem razumevanju, temeljni element ohranitve naroda in ker so se že leta 2009 povsem jasno  pokazale negativne posledice egoističnega hlastanja po narodnem gospodarskem bogastvu, tako pri »tajkunskem« lastninjenju, kakor tudi pri finančnem ravnanju rimskokatoliške cerkve, je nastala kolumna, ki jo skrajšano povzemam.

»Tema  »nacionalni interes«  izgine iz diskusijskega polja, ko več ne preseže nemogočega vprašanja ali je reševanje tistih podjetij, ki so jim  zmikavti  zavozili premoženje, v interesu nacije ali ne. Nacionalni interes ima lahko seveda svojo občo, zato pa nič manj konkretno podobo: v ohranitvenem refleksu nacije je, da si prizadeva, da potomci ohranijo jezik, z jezikom svojo kulturo, s kulturo svojo identiteto ter svoj teritorij in suverenost nad teritorijem.

Na tem mestu, mi prosim, dovolite odskok in zaradi omejenega prostora poenostavitev.

Sonet je dokaj zapletena pesniška oblika, ki jo suvereno obvlada le malo pesnikov. Od sodobnih slovenskih avtorjev sta mojstra te oblike, seveda ne edina, verjetno pa najbolj opažena,  Milan Jesih in Boris A. Novak. Prvi prešeren, humoren, zbadljiv, drugi resnejši, natančen, sistematičen.  Takšne pesniške zbirke izidejo v nakladi od 300 – 500 primerkov. Ali je izdaja takšne pesniške zbirke ekonomsko upravičen projekt? Ni, pa če  še tako vztrajno trdimo drugače! Ali je nujno, da se takšne in podobne pesmi pišejo in tiskajo, ter da jih vendarle še kdo tudi bere? Je!  Najmanj ali pa predvsem zaradi tega, ker s tem ohranjamo naš jezik živ, dinamičen, v sposobnosti , da se izraža (in mi z njim) tako v klasični pesniški formi,  kakor tudi, da najde poimenovanje za dosežke sodobne tehnologije. Te in podobne dejavnosti je seveda potrebno financirati, to pa bo storil le kapital, katerega lastniki premorejo strateški nacionalni refleks.

Samo močna in trajna ekonomska podstat nacionalne države lahko trajno zagotovi identitetne temelje nacije. Ti temelji pa so z nepremišljenim (morda pa celo z dobro premišljenim!) procesom privatizacije, resno ogroženi. Kratek čas zadnjih petnajst let daje porazno sliko, ki jo je zameglilo in olepšalo le obdobje splošne ekonomske prosperitete. Investicij tujega kapitala, ki bi obogatile slovenski gospodarski prostor, skorajda ni bilo ali pa vsaj mnogo premalo.  Kot tujo investicijo lahko štejemo samo tisto naložbo, ki je ustvarilo podjetje (institucija) in delovna mesta s kapitalom, ki je prišel iz tujine. To kar se je dogajalo,  je bil rop vitalnega slovenskega gospodarskega potenciala ustvarjenega v začetku in tja do 60-tih let 20. stoletja. /……/ Vsem tem bolečinam, ki so bile povzročene »od zunaj«,  je s svojimi privatizacijskimi zahtevki nasula soli na narodove rane še slovenska rimskokatoliška cerkev, ki je Sveto trojico zamenjala za trojico »kapital, politična moč in denar«.  Sedaj se grozeče približuje, verjetno zadnje, osiromašenje nacionalne ekonomije (ker pač potem ne bo več kaj siromašiti!). To je zadnji krog privatizacije premoženja, za katerega se je udomačil izraz tajkunizacija. Obnašanje slovenske politokracije v tej relaciji kaže, da ni sposobna obvladovanja in usmerjanja teh procesov, da korespondira z njimi na moralno zavržen način, sledeč interesom politike za dnevno rabo. Posamezniki so dobili nesluteno moč, ki je v njihovih rokah brez kontrole, kar pomeni resno grožnjo demokraciji, ki še shoditi ni mogla in resno grožnjo za narodovo bodočnost. Tajkunizirano premoženje je osebno premoženje, ki se deduje! Nadzor nad tem, nekoč družbenim premoženjem ni več mogoč!

Torej skrajni čas je, da Državni zbor po hitrem postopku sprejme zakon o nacionalizaciji  privatiziranega tajkunskega in cerkvenega premoženja!«  Finance 5.2.2009

Čeprav je spis nastal pred petimi leti, danes k temu nimam več kaj dodati kot le verze prvega slovenskega marksista, pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča:

Za vse je svet dovolj bogat
in srečni vsi bi bili,
če kruh delil bi z bratom brat,
s prav srčnimi čutili.

V naslednjem blogu o vlogi bank in bančnikov v kreiranju slovenske bede!

Do sedaj nisem prav pogosto prebiral blogov, zgolj občasno in še to le takrat, če sem bil opozorjen nanje , kaj šele, da bi jih pisal. Tudi sicer nisem prisoten na spletnih družbenih omrežjih. Do teh imam zadržek kot preveč »tehnološki« način komunikacije, ki ob vseh prednostih zamenjuje osebni stik tudi tam, kjer je ta enostavno mogoč. Mlajši kolegi, prijatelji in znanci pa so mi povsem hladnokrvno pojasnili, da blogarstvo ni zgolj za spletne »frike«, ter da lahko s tem načinom komuniciranja s svojimi stališči dosežem mnogo več zainteresirane javnosti, kot bi jo sicer. Ta argument je bil odločilen.  V zadnjem letu sem  večkrat javno pojasnil  potek izčrpavanja podjetij z metodo »tajkunstva«. Presenečen sem bil nad nepričakovanim odzivom javnosti, ki je bil, z izjemo tistih seveda, ki so bili deležni moje kritike, v celoti odobravajoč.  Ugotovil sem, da obstajajo različne razlage pojmov in razumevanja procesov, ki danes učinkujejo in določajo okoliščine našega bivanja. Še pomembneje  je razumeti vpliv na bodočo družbeno konstrukcijo stvarnosti, s katero se bodo morali spopadati naši potomci. Ravno zaradi odgovornosti do prihodnjih generacij je nujno obširneje in natančneje pojasniti  ravnanje posameznikov ter  družbenih skupin in institucij danes.  In ne samo to, pojasnjevati je potrebno tudi vzroke za ta ravnanja, katere okoliščine in kateri nosilci  politične in gospodarske moči  so  omogočili predvidene pogubne posledice za slovensko družbo v celoti.  Nikakor ne menim, da sem v posesti vse resnice in objektivnosti. Imel pa sem možnost neposrednega vpogleda v slovenska zakulisja zadnjih trideset let. Lahko bi pojasnjeval preko medijev, z novinarji  do sedaj nisem imel slabih izkušenj, vse kar sem povedal so povzeli natančno, brez izmaličenja.  Vendar je prostor ali čas, ki mi ga lahko naklonijo  omejen, torej ni mogoče razložiti in pojasniti vsega tako, da bi  bili vzroki in posledice  v celoti razkriti, pa tudi odvisnost od političnih navodil za objavo ali neobjavo je vse večja. Tako vedno ostane del nepojasnjen, to pa daje prostor za različne špekulacije, tudi napačne, kar ni tako hudo, kot če gre za zlonamerne. Blog pa omogoča natančnejše opredelitve in pojasnjevanje pojmov ter omogoča objavo zapisnikov, izjav, korespondence in drugih dokumentov, ki pomagajo pri razlagi procesov, ki so pripeljali slovensko državo in družbo do roba eksistence. Omogoča takojšen odziv na dogodke in seznanitev javnosti s temi dogodki, ter  natančnejšo  razlago preteklih dogajanj in anticipacijo bodočih.  Bodi dovolj za uvod, iz blogovskega skeptika sem torej postal njegov propagandist! V naslednjem prispevku se bom dotaknil prvih opozoril na morebitne negativne posledice »tajkunizacije«, ki segajo v leto 2009!

Lep pozdrav vsem, ki ste mi naklonili svoj čas!