Zgodba o ministru, bankirju in lobistu

 

 

 »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«, se glasi zadnja, 7. teza Logično filozofskega traktata Ludwiga Wittgesteina, v izjemnem prevodu profesorja logike na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Franeta Jermana (1933 – 2002). In vendar obstajajo tudi dejstva, o katerih je težko govoriti, ker jih, kljub resničnosti, zaradi molka udeležencev, ne moremo dokazati. Ker je vse  preveč  plahega molčanja moramo spregovoriti, če ne drugače, pa na način glosiranja, pripovedovanja zgodb.

 


Precej utrujen je prišel bankir domov. Želel si je vsaj malo sprostitve po napornem dnevu, polnem usklajevanja zadev, ki z bančništvom niso imeli mnogo skupnega. Povrh vsega mu je dan postavil na glavo še slinast lobist, ki je bil k njemu poslan z novico, da je v ožjem izboru za pomembno delovno mesto v drugi banki. Pričakuje naj poziv ministra na razgovor.

Vedel je, da se nekaj šušlja o tem, vendar govoricam ni posvečal posebne pozornosti. Obisk lobista ga je presenetil. Občutki zadovoljstva zaradi dejstva, da je bil uvrščen med izbrance, so se mešali z nelagodjem zaradi negotovosti, v katero  bi se podal, če sprejme ponudbo. Vedel je, da na novem položaju ne bo imel veliko opravka z bančno stroko, zelo mnogo pa z različnimi interesi in zahtevami političnih mogočnikov. V tem premišljevanju, ki mu ni povzročalo nobenega veselja, je zazvonil telefon in na zaslonu se je izpisalo »Unknown«. Zavrnil je klic,  nerazpoložen za pogovor z nekom, ki je skrival svojo številko. Pozen popoldan in večer bo rajši preživel z družino, jutri je nov dan, morda primernejši za razmislek. Odločitev ga je sprostila, vendar ne za dolgo. Telefon je ponovno zazvonil in tokrat je sprejel klic. Bil je slinasti lobist. Ves razburjen mu je jel karajoče razlagati, kaj si vendar misli, da se ne oglasi na ministrov klic, minister ga ne bo več klical in naj se čez dve uri oglasi v neki gostilni, v vasi blizu mesta, opravičila ni! Po odhlastanih   levitih je lobist prekinil pogovor. Zopet ga je objela tesnoba, očitno je bil tisti »Unknown« ministrov klic. Prijetna večerja doma je šla po zlu, ni mu preostalo drugega kot to, da se odpravi na pot. Bolestna občutljivost politikov na  to, če se nekdo ni odzval po njihovih pričakovanjih in njihova groba maščevalnost, mu je bila dobro znana. Temu se ni hotel izpostaviti, niti se ni mogel zoperstaviti.

Gostilničar ga je sprejel s pretirano in odbijajočo prijaznostjo. Gospoda sta ravnokar prispela in ga  čakata v posebni sobi,  mu je razlagal z nasmeškom, ki je še najbolj spominjal na obrazni krč. Majhen prostor ločen od ostalega dela gostilne je bil namenjen skrivnim srečanjem zaljubljencev, prešuštnikov, okoliških obrtnikov, odboru vaškega turističnega društva, raznim spletkarjem in, kot kaže, je minister menil, da je to tudi primeren kraj za razgovor o pomembni kadrovski odločitvi vlade. Po vljudnostnem pozdravu je slinavec hitel razlagati, da je jasen namen in pomembnost tega srečanja, nadaljevati pa ni mogel, kajti minister ga je prekinil in brez leporečenja pojasnil položaj. Na vladi so se odločili, da bo prevzel pomemben položaj v bančništvu. Vse je že pripravljeno, da se izpeljejo potrebni postopki, tudi z opozicijo je že dogovorjeno. Sicer bodo malo ropotali v izjavah za javnost in v parlamentu, toliko kolikor je pač to potrebno, dogovor pa je že sklenjen. Prepričan je, da  bo želel z njim govoriti tudi kdo iz opozicije in v tem ne vidi nič spornega, pričakuje le, da ga bo o tem pogovoru in vsebini takoj obvestil. Pričakuje tudi, da bo vestno in skrbno opravljal svoje delo, za lažji začetek pa bi mu podal nekaj napotkov.

Iz usnjene mape je minister izvlekel šop potiskanih listov in jih položil na mizo. To so bili so seznami gospodarskih podjetij iz raznih gospodarskih panog in različnih velikosti, izključno v privatni lasti.  Vsako podjetje na spisku je minister označil s posebno oznako, ki je pomenila odobritev posojila, podaljšanje posojila, podaljšanje posojila z zahtevo po dodatnih poroštvih, zahtevo po zvišanju obrestne mere, reprogramiranje posojila ali zavrnitev reprogramiranja, prekinitev kreditiranja z  zahtevo po takojšnem vračilu posojila, vnovčenje garancij ter zasego hipoteke. Bankirja je zmrazilo. Pred seboj je imel politični obračun s pomembnim delom gospodarstva. Na spisku je prepoznal  podjetja, ki niso bila sposobna preživetja zaradi nerazumnih finančnih špekulacij na tujih, predvsem balkanskih trgih in jih je minister označil z oznako, ki je pomenila podaljšanje posojila ali celo odobritev novega posojila, nekatera podjetja, ki so redno in v roku poravnavala svoje obveznosti, so bila povsem nerazumljivo označena z zahtevo po zvišanju obresti ali zahtevo po dodatnih poroštvih, najbolj drastičnih ukrepov  pa so bila deležna  podjetja, ki so zašla v težave, vendar so jih uspešno reševala in bi lahko postala dolgoročno stabilna. Prav gotovo jih bodo od ministra zahtevani bančni ukrepi, če bodo izvedeni, pahnili v zelo težak, če že ne brezizhoden položaj.

V občevanju s politiki je bil bankir že toliko izvežban, da je natančno vedel, da takemu gostilniškemu poseganju politike v poslovanje gospodarskih  podjetij ne more odločno oporekati, ker to ne bi v ničemer spremenilo stvari, poslabšal pa bi si svoj položaj. Zato je, po tem, ko si je nekoliko opomogel od osuplosti, omenil ministru, da bi bilo primerno pred ukrepi najprej pregledati kreditne pogodbe, se pogovoriti z dolžniki in se nato odločati o tem kaj storiti. V odgovor je dobil zaničujoč pogled s pojasnilom, da je vse že jasno! Ni mogel pustiti stvari na tej točki. Opozoril je še na možne težave ob tožbah pri enostranskem ukrepanju ali preširokem razlaganju določil v pogodbi. To je povzročilo vidno nejevoljo pri ministru. Bankirju je postalo jasno, da je razgovor zašel v slepo ulico. Vljudno se je zahvalil za izkazano zaupanje, si izprosil  nekaj dni za odgovor na ponudbo in s tem se je pogovor končal. Slovo je bilo hladno in neprijetno.

Čeprav se je bankir že v tisti gostilniški čumnati odločil, da ne bo sprejel ponudbe, si je želel vzeti še malo časa, da premisli, kako bo pojasnil zavrnitev. Ni mu bilo potrebno, že čez dva dni mu je slinast lobist kar po telefonu sporočil, da ni več med kandidati za službo, ki mu je bila ponujena.

Bankir se je oddahnil. Takrat ni mogel vedeti, da ne prav za dolgo.


Ali bi verjeli takšni zgodbi? Ko oklevamo z odgovorom na to vprašanje razumimo zgodbo kot del mozaika, v katerem vsak sestavni del nosi v sebi pomemben podatek o celotni sliki, sam zase pa ne pomeni nič. Torej dodajmo temu koščku še nekaj drugih, ki jih je prispevala v razgovoru za Dnevnik 11.4.2015 in 13.1.2016 gospa Mejra Festić, takrat viceguvernerka Banke Slovenije. Lahko bi mi kdo očital, da sem stavke iztrgal iz konteksta, vendar ne, ti stavki so kristalno jasen kontekst sam.

Strokovno in etično ravnanje bančnika iz naše zgodbe je osamljen primer. Velika večina ostalih, ki bi se ali  so se znašli v podobnih okoliščinah, bi domnevam z veseljem služila in pri tem seveda tudi zaslužila.

Poglejmo kaj je povedala viceguvernerka Banke Slovenija, gospa Mejra Festić:

 »…….. tako imenovani bančniki,….. so očitno dobili službe z neko nalogo, da na funkciji, ki so jo dobili v banki, poservisirajo določene interesne skupine, ………..« ,

in  pri pojasnjevanju spornih kreditnih praks:

»To je bila praksa velikih bank, večinoma bank v državni lasti. In to delovanje je bilo namerno. Ne naključno in, bom zelo direktna, skladno z določenimi lobističnimi interesi.«.

Zgovorno nadaljevanje, ki opisuje dilemo bančnega uradnika:

»…….odgovoren je tudi lastnik, saj imenuje uprave in nadzorne svete, ki morajo delovati skrbno in zakonito. To je seveda težko doseči, ker se v Sloveniji tako rekoč vsi med seboj poznamo. Posameznik mora imeti zelo visoke etične standarde, strokovnost in neodvisnost, da potegne ločnico med strokovnim delom in pritiski iz okolja. Žal se pogosto zgodi, da se posameznik ali ni sposoben odločiti ali pa nekaj naredi, ker je komu kaj dolžan ali pa se noče zameriti nekomu, ki ga je imenoval na neko mesto. (podčrtal Lipov Bog). Od vsakega človeka je torej odvisno, ali se bo uprl določenemu krogu ljudi ali pa bo plaval s tokom. Ali pa deloval neodvisno in s tem pristal na probleme z okolico.«

O pritiskih iz politike na bankirje:

»Da, bila so navodila, običajno povezana s podružnicami bank zunaj Slovenije. Če slučajno zasežete korespondenco, lahko s tem dokažete naklep. Banka Slovenije sicer za vpogled v korespondenco nima mandata. Lahko pa zahtevamo vpogled v kreditne mape.«

Vprašanje: Če vas torej prav razumeva, je zelo znan Slovenec dal navodilo upravi ene od državnih bank, kako naj ravna glede enega od poslov v tujini.

Odgovor: Tudi takšni primeri so bili. To korespondenco smo videli, ker je bila naključno v kreditni mapi.

In zaključek:

Vprašanje: Je šlo pri tem poslu po vaši oceni za organizirani kriminal? Tu bi težko govorili o slabih poslovnih odločitvah, ampak se je zelo verjetno vedelo, da bo banka ustvarila izgube in da bo denar končal na zasebnih računih.

Odgovor: Bom odgovorila na splošno. Nedvomno drži, da sta sistemska korupcija in klientelizem v slovenski družbi velik problem.


 Navedbe viceguvernerke razkrivajo okoliščine v katerih je bila žrtvovana Banka Factor, z namenom, da se na ECB in Evropski komisiji ustvari vtis o učinkovitem reševanju slovenske bančne godlje in zato, da se  odvrne pozornost javnosti od tega, kako je peščica despotov in oligarhov brutalno oplenila narodovo bogastvo. Bruseljski uradnik pri Evropski komisiji je slovenskega diplomata s pomenljivim podtonom vprašal, kako to, da v Sloveniji likvidiramo dve majhni, zasebni nepomembni banki, veliki problemi velikih državnih bank pa ostajajo nerazrešeni? V Evropi so torej dobro seznanjeni s stanjem pri nas, niso naivni in ustvarjanje vtisa ni bilo uspešno. Plenjenje narodovega bogastva pa še čaka na svoj epilog.

V naslednjem blogu bodo opisani postopki s katerimi je vlada s sodelovanjem državnega zbora legalizirala nezakonit postopek z retrogradno veljavnostjo in še nekaj zanimivih podrobnosti, ki kažejo na to, da imamo pri politični srenji opravka tako z moralno izprijenostjo kot tudi z nesposobnostjo. To je uničujoča zveza in zelo zaskrbljujoča, posebno če upoštevamo, da ima ta srenja v rokah ves represivni aparat države.

Lepo vas vse pozdravljam!

Lipov Bog

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Comments are closed.