Rdeči čeveljci, defile ob častni straži in poizkus uvedbe reda pri poslankah in poslancih v državnem zboru.
Zapis ni namenjen pojasnjevanju ravnanj predsednice Državnega zbora, ker menim da tega, vsaj z moje strani, ne potrebuje. Predpostavljam, da je pri tem sama lahko mnogo bolj učinkovita. Gre predvsem za to, da javna diskusija o ravnanju in celo osebnem življenju politično izpostavljenih oseb vedno znova prehaja v področje neznosne banalnosti.
O rdečih čeveljcih ne bom razpravljal, je preveč plehka zadeva, da bi ji posvetili več kot ta stavek.
Mnogo več pozornosti je potrebno posvetiti njenemu ravnanju na »rdeči preprogi«. Sprehod po rdeči preprogi, ki je označevalec show businessa, verjetno ni njena izmišljotina. Je pa gotovo eden izmed mnogih pokazateljev kako je politika, namesto, da bi se ukvarjala z temeljnimi problemi naroda in države, prešla v banalno komercializacijo, cirkus za rajo. Lahko si zamišljam, da za tem stoji številna skupina zaposlenih, pripetih na državne jasli, ki pripravljajo te spektakle. In kaj je storila predsednica Državnega zbora na tej rdeči preprogi? Častni gardi je za trenutek pokazala hrbet in se s svojim obrazom sproščeno in z razširjenimi rokami obrnila proti ljudstvu. Gospa Ksenija Benedetti, katere profesionalnost izjemno cenim, saj sem imel priložnost z njo in njeno ekipo sodelovati pri najzahtevnejših državniških obiskih v Sloveniji (na primer obisk ameriškega predsednika in angleške kraljice), je to prizanesljivo ocenila kot spodrsljaj. Z njenega, profesionalnega stališča, verjetno to celo drži.
Pomudimo se za trenutek pri častni gardi. Danes naj bi s tem defilejem izkazovali čast gostu, ki prihaja iz druge države, in očitno tudi nacionalni politični eliti. Spomnimo se samo blaženega izraza na ličkih obrambnega ministra Marjana ob sprehodu pred častno stražo. Prvotni namen sprejemanja z vojaškimi častmi pa je bila demonstracija moči, namenjena zastraševanju, kot svarilo in opozorilo gostu. Ali nima torej obrnjenost proti ljudstvu, vstran od predstavnikov represivne države, večjega simbolnega pomena kot protokolarni spodrsljaj, če to sploh je? Ali se ni predsednica, zdi se da nezavedno in nehote, v sproščeni maniri, ko se je obrnila od garde k ljudem, pravzaprav obrnila k suverenu? Da, k suverenu, kajti v 3. členu Ustave republike Slovenije je zapisano, da ima oblast ljudstvo! Samo želimo si lahko, da bo predsednica Državnega zbora ohranila držo obrnjenosti k ljudstvu. In to ne samo simbolno.
Nemir med poslanske vrste je vnesla tudi s tem, ko je opozorila na manjkajoče poslance na zasedanjih Državnega zbora, ki se jim, v maniri njihove veličine, ni zdelo potrebno niti to, da opravičijo svojo odsotnost. Naštevanje odsotnih naj bi predstavljalo nasilje nad izbranimi predstavniki ljudstva in celo mobing. Takšen odziv dela politokratov in politokratinj je mnogo bolj poveden, kot se zdi na prvi pogled. Kaže na popolnoma prezirljiv odnos do parlamenta, ne samo do svojih kolegic in kolegov, ki »trpijo« sedeč v parlamentu, ampak tudi do ljudstva, ki to politično svojat bogato prehranjuje. Mobing je oznaka za sistematično duševno maltretiranje in neprestano ustrahovanje na delovnem mestu. Ali je, če prav razumemo intenco predsednice Državnega zbora, poziv k prisotnosti na sejah mobing? Po tem, kar smo slišali in videli, predsednica Državnega zbora ni želela nič drugega kot to, da izbrani predstavniki ljudstva resno opravljajo svoje delo, kar lahko izkazujejo tudi s svojo prisotnostjo na sejah Državnega zbora ali vsaj z opravičilom za odsotnost. To je verjetno še najmanj, kar lahko od njih pričakujemo. Odziv na ravnanje predsednice Državnega zbora kaže zgolj na to, da so politične elite v Državnem zboru, ali vsaj del njih, povsem odtujene ljudstvu, da temu istemu ljudstvu izkazujejo svojo nadutost in živijo v svojem eldoradu, v katerem zaradi neopravičene odsotnosti od dela ne morejo pristati v statusu brezposelnosti, kar bi se zgodilo vsakemu drugemu državljanu ali državljanki. Upajmo, da bodo predsednica Državnega zbora in vsi, ki sodijo v ta krog, ohranili jasno držo, obrnjeno k tistim »ki jih ne bodo pustili zadaj«, kljub vsem pritiskom njihovih financerjev.