Spoštovane bralke in spoštovani bralci!
Prejšnjikrat sem najavil razkritje bizarnega načina delovanja Banke Slovenije in Vlade Republike Slovenije pri sanaciji bančnega sistema. Ker je tema občutljiva, sem želel natančno preveriti vse navedbe in jih, tam kjer je to mogoče, osvetliti in dokazati tudi z dokumenti. Tega pa nisem uspel v kratkem času in ob rednih delovnih obveznostih, ki imajo seveda prednost pred blogom. Posebno pomembna so zaporedja in vzporednost dogodkov, ki porajajo osuplost ter zaskrbljenost nad načinom ravnanja vodilnih oseb v državnih ustanovah, bankah in gospodarskih družbah. Ni pretirano reči, da posledice teh ravnanj slabijo trdnost in verodostojnost države, slabšajo življenjsko kakovost prebivalcev in ogrožajo našo prihodnost. Ravno zaradi tega želim, da ni mogoče podvomiti niti v eno samo besedico, ki jo bom napisal na to temo! Potrebujem še čas za urejevanje, vsebina je zbrana.
V tem intermezzu se zahvaljujem bralcem za spodbude, kritične pripombe, predvsem pa za pripravljenost, da mi posredujejo dejstva in podatke, ki bodo pri posameznih razjasnjevanjih ključnega pomena. Nekaj je bilo tudi vprašanj in zanimanja o vodilu bloga »Svoboda je zmeraj le svoboda tistih, ki mislijo drugače!«, njegovem kontekstu in razumevanju. Sedaj je priložnost za pojasnitev okoliščin in razlogov, v katerih in zaradi katerih je Rosa Luxemburg zapisala stavek, ki je ključnega pomena za obče dojemanje svobode in demokracije. Za boljše razumevanje navajam daljši odlomek:
»Svoboda le za pripadnike vlade, le za člane ene stranke – četudi so še tako številni – ni nikakršna svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistih, ki mislijo drugače. Ne zaradi fanatizma »pravičnosti«, temveč zaradi tega, ker sloni vse poučno, blagodejno in očiščujoče politične svobode na tem bistvu in učinek tega odpove, če »svoboda« postane privilegij.« [1]
Ta navedek je povzet iz sestavka Rose Luxemburg z naslovom »Ruska revolucija« (Die russischer Revolution, v nekaterih starejših izdajah tudi »Zur rusischen Revolution«) [2]. V njem je pozdravila Leninovo revolucijo, obenem pa se je ostro odzvala na njen potek in posvarila pred boljševističnim samodrštvom. Čar njene ostre kritike je sežet v tem kratkem in vendar vsebinsko tako bogatem stavku. Preprosto pomeni, da je družba toliko svobodna in zaradi tega tudi toliko demokratična, kolikor so lahko svobodni tisti, ki se ne uklonijo večini. Svoboda tistih, ki mislijo drugače pa ni zgolj v tem, da je lahko drugačnost nekaznovano izrečena ali izkazana, mnogo bolj tiči v tem, da je tudi upoštevana in pripoznana. S tem je pomen stavka jasnejši in vabi h kritičnemu razmisleku o tem, koliko je slovenska družba zares demokratična in svobodna.
In še za eno razlago bom izkoristil ta intermezzo. Gre za pojasnilo pomena in rabe besede »zločin« in izpeljank, »zločinec«, »zločinski«, »zločinstvo«. Te besede bom v svojih blogih večkrat uporabil. Etimološki vidik je preprost. Beseda je sestavljena iz besede »zlo« in »činiti«. Besedo »zlo« opiše Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1994) kot: »1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča« in »2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave«, beseda »činiti« pomeni »delati« in ima v SSKJ oznako »zastarelo«, kar pomeni nekoč rabljena beseda, danes pa v knjižnem jeziku mrtva. »Zločin« je v SSKJ opredeljen kot »hudo kaznivo dejanje«. Ob tem pa nastane zadrega, ki mi je bila z družboslovnega in humanističnega vidika rešljiva. Beseda »zlo« je opredeljena kot nasprotje dobrega »zlasti z moralnega stališča«, torej zločin ni nujno tudi kaznivo dejanje. Za dodatno pojasnilo sem se obrnil po pomoč na strokovnjaka s pravnega stališča in stališča izvršne oblasti. To sta bila gospod magister Emil Zakonjšek in gospod Andrej Rupnik. Prvi v preteklosti sodnik in predsednik sodišča ter danes odvetnik, drugi nekdanji direktor Slovenske obveščevalno varnostne agencije (SOVA) in človek z dolgoletnimi, tudi mednarodnimi policijskimi izkušnjami. Oba sta potrdila mojo domnevo, da je opis besede »zločin« v SSKJ kot »hudo kaznivo dejanje« pomanjkljiv. Posebno natančen pri pojasnjevanju je bil gospod Andrej Rupnik. Z njegovim dovoljenjem objavljam posamezne odlomke iz njegovega sestavka »O pojmu »zločin««:
/……./»Zločin torej pomeni činiti, delati nekaj, kar je zlo. Enak pomen ima tudi sestavljenka hudodelstvo, ki je moralni in etični, obenem pa tudi pravni pojem. Hudodelstvo pomeni delati hudo, delati zlo. Zločin in hudodelstvo sta torej sinomima. Beseda zločin se uporablja tudi kot prevod angleške besede crime, ta pa ima svoj etimološki izvor v latinski besedi crimen. Izpeljano angleška besedna zveza criminal offence pomeni kaznivo dejanje. /……../ Tisti del ravnanj, ki niso skladna z moralnimi, etičnimi in običajnimi pravili, njihovo nespoštovanje pa drugim povzroča hude posledice, označujemo kot zločine, šele zakon pa jih kodificira kot kazniva dejanja /……../ Besedna zveza kaznivo dejanje je ožja od pojmov zločin in hudodelstvo. Je pravni pojem, ki označuje tisti del zločinov ali hudodelstev, ki jih zakon kot protipravna (nezakonita, protizakonita) dejanja zaradi njihove nevarnosti določa kot kazniva dejanja in hkrati določa njihove znake ter kazni zanje. Ni kaznivega dejanja in ni kazni, če tako ne določa zakon (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia). Zločin kot moralna kategorija ni nujno tudi kaznivo dejanje, to postane šele, ko ga kot takega opredeli kazenski zakon.«
Jasno kot beli dan! Primer: tisti posamezniki in skupine, ki so s svojim delovanjem ali opustitvijo delovanj, povzročili, da trideset odstotkov prebivalstva Slovenije živi pod pragom revščine in da so med nami podhranjeni otroci, so zločinci, četudi za to ne bodo nikoli odgovarjali pred sodiščem! Toliko v posmeh »pravni državi«, kar bo tema z naslovom »Beda pravne države« v enem izmed prihodnjih blogov.
Za konec Intermezza pa še najavljeno sodelovanje Cirila Horjaka, alias dr. Horowitza, na straneh Lipovega boga. Toliko, da dobite občutek!
Lepo vas vse pozdravljam!
[1] »Freiheit nur für Anhänger der Regierung, nur für Mitglieder einer Partei – mögen sie noch so zahlreich sein – ist keine Freiheit. Freiheit ist immer nur Freiheit des anders Denkenden. Nicht wegen des Fanatismus der »Gerechtigkeit«, sondern weil all das Belehrende, Heilsame und Reinigende der politischen Freiheit an diesem Wesen hängt und seine Wirkung versagt, wen die »Freiheit« zum Privilegium wird.« Pri prevajanju se mi je pojavila stilistična zadrega ali morda »Svoboda je vedno le svoboda tistih, ki mislijo drugače« prevesti kot »Svoboda je vedno le svoboda drugače mislečih«, vendar sem odločil za prvo inačico, tudi zaradi tega, ker jo je v 70-tih letih uporabljal tudi študentski časopis Tribuna. »Heilsam« pomeni pravzaprav »zdravilen« ali »koristen«, vendar se mi je zdel v tem kontekstu izraz »blagodejen« primernejši.
[2] Tekst s tem naslovom je objavil Paul Levi leta 1922, torej tri leta po umoru Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. Sam povzemam po novejši izdaji Ossipa K. Flechtheima, Frankfurt na Maini 1971. V tem delu so zajeti tudi deli rokopisa, ki jih je prvič objavil Felix Weil leta 1928. Zanimivo, koliko časa je bilo potrebnega, da je kritika Rose Luxemburg Leninovih postopkov ugledala luč sveta!
