Blog o nadaljevanju bančne teme sem še enkrat prestavil, a zaradi tega ne bo izgubil na zanimivosti, nasprotno, v luči zadnjih dogodkov na slovenskem političnem prizorišču še bolj odseva razkroj slovenske družbe. Umaknil sem ga zaradi tega, da tudi po tej poti sporočim, da me je:
v četrtek 28. avgusta 2014, v večernih urah Nadzorni svet Union hotelov, na svoji redni seji odpoklical z mesta glavnega direktorja družbe Union hoteli. Ne nepričakovano. Povsem različni pogledi na narodno gospodarski in družbeni pomen podjetja ter na razmerje med krovno in odvisno družbo, so povzročali sporna stanja z vsakokratnim vodstvom ACH in menoj že od leta 2010 dalje. Bil sem trdnega prepričanja in sem še sedaj, da moramo v okoliščinah, v katere smo zabredli, napeti vse moči, da zagotovimo dolgoročno trdnost podjetij in ohranimo sleherno smiselno delovno mesto, ne samo v posameznem podjetju, temveč tudi v ustroju celotnega narodnega gospodarstva[1].. Rast in razvoj podjetij v okviru ACH, četudi zmerna, bi moral imeti prednost pred nerazumno tveganimi finančnimi naložbami, ki so jih je celo v ACH-ju imenovali “čisti hazard”.
Ko je vse propadlo, kakor je za hazard običajno, razen tistega dela, ki je verjetno “rezerviran” na računih, kjer pač ti računi so, se je začelo pospešeno pobiranje denarja od odvisnih družb. Če bi bilo toliko domiselnosti za to, kako naj se ukrotijo uprave družb, da se izsesa denar za pokrivanje finančnih blodenj, vložene v razvojne možnosti in priložnosti, bi bili svetilnik uspešnega podjetništva. Vendar ne, ne in ne! Temu sem se poizkušal postaviti po robu. Dolžnost direktorja ali managerja podjetja je, da opozori lastnika na posledice odločitev, ki jih sam oceni kot neprimerne in lahko povzročijo škodo. Njegova naloga je, da ščiti interese podjetja in zaposlenih[2]. Lastnik, ki razume družbeno odgovornost svoje lastnine in pojmuje lastnino tudi kot obveznost in ne samo privilegij, bo takšna opozorila z zadovoljstvom sprejel. Ne pa seveda lastnik, ki mu ni mar narodno gospodarska vrednost podjetja. Takšne lastnike lahko samo v posebnem pomenu te besede imenujemo lastniki, kajti lastnine niso prigarali, niso je ustvarili zaradi svojih veščin in sposobnosti, ki bi jih nagradil trg. Preprosto niso socializirani kot lastniki. To so postali s pomočjo uničujoče zakonodaje, s spretnim izkoriščanjem ter uporabo političnih povezav, ki so jim omogočile možnost hlastanja nekoč družbene lastnine. Taki lastniki obravnavajo lastnino kot svoj plen.
Ko so vsi razgovori postali nesmiselni in puhli rituali, ker se nihče ni odzval na vsebine, sem se odločil, da izstopim iz firme Protej d.o.o., ki je lastnica ACH d.d.. Prvič sem to omenil v pismu Hermanu Rigelniku v februarju 2011, nato še januarja 2013 v pismu gospodu Šibakovskemu, takratnemu direktorju družbe Protej, ko sem mu sporočil:
- menim, da je postal Protej značilna „tajkunska“ družba, ki izvaja lastninjenje ACH d.d. s financiranjem iz odvisnih družb na način, da odvisnim družbam jemlje možnosti za rast in razvoj, posledica pa je stagnacija teh družb. Tajkunizacija, ki slabi ekonomsko podstat Slovenije in generira kasto lastnikov brez socialnega in solidarnostnega refleksa, je zločin nad slovenskim narodom in pri tem ne želim sodelovati.
- položaj Proteja v relaciji do ACH je, milo rečeno, nenavaden, saj je Protej 90 odstotni lastnik ACH, v nadzornem svetu ACH pa ni niti enega predstavnika Proteja. Ta lastniški absurd ustvarja pri meni nezaupanje do poslovnih razmerij med večinskim lastnikom in odvisno družbo. Iz navedenih razlogov je jasno, da želim izstopiti iz ideoloških razlogov in poslovno nedorečenih razmerij. Zaradi tega me ne zanima sedanja vrednost mojega deleža, ampak želim imeti povrnjen le osnovni vložek, revaloriziran z inflacijskim faktorjem.
Moj izstop je bil zavrnjen cinično, iz formalnih razlogov[3]. Jeseni 2012 in začetku leta 2013 sem že imel nekaj ponudb za razgovor z novinarji in uredniki različnih medijskih hiš, a o tem še nisem želel javno spregovoriti. Računal sem, kakor se je kasneje izkazalo, povsem neupravičeno, da bo zaradi skrajno negotovega stanja in visoke zadolženosti, vendar spregovoril še zadnji kanček razuma. Voz je drvel še vedno navzdol in ko sem dobil po telefonu navodilo, da naj na Nadzornem svetu povišam dividende z enega na dva milijona evrov, sem se odločil, da je čas spregovoriti v javnosti.
To je izbilo sodu dno. Začele so se priprave na mojo odstranitev. Objava, da nameravam ustanoviti delavsko zadrugo je postopke samo še pospešila. Bliskovito naglico pa je povzročila načrtovana prodaja podjetja Union hoteli, ki ga sestavljajo štiri hotelske hiše v centru Ljubljane in sicer Grand hotel Union (Executive in Business), hotel Lev in hotel Central.
Nadzorni svet me je odpoklical zaradi hujših kršitev obveznosti in drugih ekonomsko-poslovnih razlogov. V tem zapisu ne morem obravnavati vseh navedb, zaradi katerih me je odpoklical Nadzorni svet, predvsem iz razloga, ker ne želim na pladnju postreči s svojimi argumenti, ki so namenjeni za drugo priložnost. Izpostavil bom le dve postavki v obrazložitvi sklepa o odpoklicu, navajam:
- “Na skupščini dne 28.7.2014 je odpoklicani direktor ob razpravi v zvezi z nasprotnim predlogom največjega delničarja o delitvi bilančnega dobička družbe med drugim izjavil, da”…je družba ACH družba za uničevanje družb“.”
Menim, da tega res ne bo težko dokazati in da bi lahko imeli ob tem še veliko zabave, samo če ne bi bila dejstva tako žalostna, in
2. “Največji delničar na podlagi številnih objektivnih razlogov ugotavlja, da odpoklicani direktor predstavlja oviro uspešni izvedbi postopka prodaje, s tem pa predstavlja tveganje, da največjemu delničarju kot lastniku in tudi sami ciljni družbi povzroči veliko škodo.”
To pa je potrebno posebno pojasniti. Nikoli nisem oviral prodaje hotela, nasprotno! Vedel sem, da je v interesu družbe Union hoteli, da se najhitreje, kot je to mogoče reši lastništva ACH. Nisem se pa strinjal z objavljeno ceno, ki ni bila nikoli zanikana, to je, da so štirje hoteli v centru Ljubljane na prodaj za 25,8 milijonov evrov! Podjetje, ki je dolgoročno stabilno, skoraj nezadolženo, še vedno, tudi po črpanju dividend, razpolaga s šestimi milijoni evrov zadržanega dobička! Imel sem več razgovorov o prodaji podjetja. Vedno sem v teh razgovorih navedel, da sem zgolj “uprava” in da se morajo za postopek prodaje dogovoriti z lastniki. Eden izmed predstavnikov možnih kupcev je bil izjemno dobro poučen in celo vedel, da ima ACH delnice Uniona zastavljene za svoj kredit pri A-banki. Rahlo cinično me je vprašal kdo je dejanski lastnik delnic, ACH ali A-banka!? V zadnjem razgovoru z Rastom Oderlapom, generalnim direktorjem ACH, julija na unionskem vrtu, ko mi je prišel povedati, da bom odstavljen, da se on sicer s tem ne strinja, če pa moral tako ukrepati, bo to storil, in da naj ga razumem, sva govorila tudi o vrednosti prodaje. Zelo natančno sem mu pojasnil, da se izhodiščna vrednost giblje med 45 in 50 milijoni evrov, da pa je realno pričakovati, da se bodo hoteli lahko prodali po vrednosti okoli 40 milijonov evrov. S to oceno se je strinjal in pojasnil, da je seznanil (ne vem koga) o tej prodajni vrednosti. Sedaj so na vrsti bistroumneži vseh baž, da pojasnijo, kako bom največjemu delničarju (lastniku) povzročil veliko škodo, če si prizadevam, da se hoteli prodajo po višji ceni? Zgovorno je, da je še na 80. seji Nadzornega sveta Grand hotela Union 27. februarja 2014 takratni predsednik gospod Milan Jagrič izjavil, da je vrednost premoženja 47 milijonov evrov. Komu je torej v korist, da ACH skupno z najbolj mistično institucijo v Sloveniji, to je DUTB ali Slabo banko, prodaja razvrednoteno slovensko premoženje za drobiž? Po informacijah, ki jih imam iz beograjskega hotelskega okolja, naj bi bil posel že dogovorjen. Grand hotel Union bi postal eden izmed Indigo hotelov, današnji hotel Business pa Holiday Inn, vse v okviru grupacije IHC.
Vsa zgodba ima še nekoliko odtenkov, ta blog je premajhen za vse, pa vendar samo opozorilo – Union hoteli je javna delniška družba, ki kotira na borzi, z okoli 400 lastniki, med katerimi sta dva velika ACH in KAD, vsi ostali smo mali delničarji. Med KAD-om in ACH-jem obstaja pogodba o skupni prodaji. Kolikor vem, se KAD ni strinjal s prodajo za objavljeno ceno, ker bi to pomenilo osiromašenje državnega premoženja. Kaj pa sedaj?
Sam potek Nadzornega sveta je bil brutalno grotesken. Zapuščati sem moral sejo, da so se dogovarjali o tem, kar so se že dogovorili, na polovici dnevnega reda so v moji odsotnosti tega razširili s točko o odpoklicu. Po koncu seje se je pojavil moj naslednik in mi izročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Poizkus ponižanja je predstavljalo še pečatenje pisarne in namestitev dveh varnostnikov, ki sta skrbno varovala zrak v tajništvu do jutra, ko jih je presenečen zalotil moj sodelavec. Namenoma sem uporabil besedo “poizkus” ponižanja. S tem mi niso mogli do živega, do njih sem okoli sebe zgradil neprebojni zid. Še tako trden in neprebojen zid pa se zruši v posebnih okoliščinah. Ta zid ni vzdržal v ponedeljek, ko sem se poslovil od svojih sodelavcev. Prišlo jih je mnogo, ki so lahko prišli. V triindvajsetih letih sodelovanja, jih je veliko med njimi z menoj preživelo več časa kot s svojo družino. To pa so trenutki, ko ni potrebno graditi in braniti zidu, takrat privrejo na dan čustva in prav je, da se jim da prosta pot. Potem pa zopet zbranost.
V torek sem se napotil na Zavod za zaposlovanje na Parmovo. Slišal sem marsikaj o neprimernem odnosu zaposlenih na Zavodu do iskalcev zaposlitve. Imel sem idejo, da bom svoje izkušnje brezposelnega direktorja v 62-letu starosti opisal v posebnem blogu. Na srečo ne morem pisati o ničemer, razen o tem, da sem bil pri dveh zaposlenih gospeh na Zavodu sprejet izjemno prijazno in z veliko mero profesionalnosti. Med tem, ko sem čakal na hodniku, na sprejem pri moji svetovalki za zaposlitev, je iz ene mnogih pisarn Zavoda stopil mlad gospod, po moji oceni med 25 in 30 leti starosti, s solzami v očeh. Takrat mi je postalo jasno, da je meni dobro in da je boj potrebno nadaljevati!”
Lepo vas vse pozdravljam!
[1] O tem podrobneje v enem izmed naslednjih blogov z naslovom “Kaj bi morali storiti sedaj in česa nikoli ne bi smeli!”
[2] Tega ne učijo na nobeni od meni znanih managerski šol. Učijo pa jih kako se morajo oblačiti, priklanjati, nasmihati, vnašati barvne kolone in vrstice v excel tabele, pa tudi o psihologiji pogajanj in mnogo drugih nesmislov. Zaradi take “psihološke šole pogajanj” se nadebudni managerji bolj ukvarjajo z držo in položajem rok pogajalca, kot pa z vsebino pogajanja.
[3] Objavljam celotni odgovor, ki mi ga je na mojo zahtevo po izstopu iz Proteja poslal takratni direktor Branko Šibakovski.
In še prispevek dr. Horowitza!