Ne vem koliko vas bo še doseglo to pisanje in ponovno objavljanje zapisov. Minilo je dolgo časa in vmes so se dogajale nenavadne stvari. Povsem nepričakovano se je blog Lipov bog, po neki oceni, katere metodologija merjenja mi ni znana, znašel med tremi najbolje ocenjenimi blogi. To me je prijetno presenetilo. Kmalu za tem so se začeli »udari« na spletno stran Lipovega boga, pojavljali so se povsem nesmiselni teksti v angleščini, posamezne objave so bile med seboj pomešane in še druge vragolije. Na pomoč so mi priskočili računalniško spletni mojstri, ki so strani zopet vzpostavili, pa ne prav za dolgo. Vedno znova so se pojavljali posegi na stran, vse dokler me niso naučili protokola, kako se je mogoče kolikor toliko zaščititi pred takšnimi napadi. Vse skupaj je trajalo kar nekaj časa in na koncu, ko je bila stran zopet postavljena sem ugotovil, da so ostali na spletu vsi teksti razen zadnjega o likvidaciji banke Factor. Ker zgodba z banko Factor ni vzbujala več velike pozornosti sem zapise pustil v fragmentih. Ko sem začel dobivati vabila na razgovore na Nacionalni preiskovalni urad kot oseba, ki bi lahko dala, za preiskavo o sumu nezakonitega poslovanja banke Factor koristne informacije, je postalo jasno, da primer Factor banke ne bo enostavno zaključen. Posebno zaradi tega, ker se je banko Factor v javnosti vedno znova neupravičeno poizkušalo pokazati kot tajkunsko banko. Pa vendar so se občasno pojavili tudi dvomi o tem ali so bili postopki z likvidacijo Factor banke sploh potrebni in ali se ni povsem po nepotrebnem zapravljal denar za reševanja problema, ki ga v resnici ni bilo, vsaj ne v obsegu kot je bil prikazan. To potrjuje tudi zapisnik 1. nujne seje Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, z dne 13. julija 2015. V 1. točki zapisnika je zabeležena med drugim tudi izjava predsednika komisije mag. Anžeta Logarja, in sicer, da »Komisija mora ugotoviti razloge za prisilno likvidacijo Probanke in Factor banke in oceniti smiselnost in gospodarnost ukrepa nadzorovane likvidacije teh dveh bank.« Zapis je zgovoren. Komisija mora oceniti smiselnost in gospodarnost ukrepa! Torej lahko upravičeno dvomimo v ukrep, če se bo z njim ukvarjala celo posebna parlamentarna komisija. Manjka samo še majhna podrobnost, ki bi morala zanimati predsednika in člane komisije in to je ocenitev zakonitosti ukrepa! Tudi o tem govori izginuli blog, zato ga ponovno objavljam, v povsem enaki in do zadnje črke nespremenjeni obliki. Objave, izjave ter intervjuji pristojnih oseb v času od prve objave do danes so v celoti potrdile navedbe v blogu. O tem pa v naslednjem nadaljevanju.
Kaj pa je že rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?! (Berthold Brecht) – nadaljevanje (ponovna objava)
»Intermezzo« in »Vrč, ki hodi po vodo« sta prekinila sosledje o bančnih zgodbah. Tokrat nadaljujem zapis o tem, kako so delovala in kako še delujejo razmerja med političnim in bančnim sistemom in s kakšnimi posledicami. Temelj obeh sistemov je ves ustroj gospodarstva. To pa je izločeno kot tvorni regulator, obema neenakovredno; igra le pomembno postransko vlogo. Izločitev gospodarstva kot soregulatorja bančnega in političnega sistema ima izjemno slabe in za življenje državljanov ter delovanje države usodne posledice. Te dobro pojasni tudi dejstvo, da posedujejo banke, ki so pod nadzorom politike, denar, gospodarstvo pa nima dostopa do njega. Gre seveda za banke, v katerih ima država pomemben lastniški delež. Tudi dobri razvojni projekti niso financirani, če že, pa pod neznosnimi pogoji zaradi strahu pred »obvladovanji tveganj«. Takšno stanje opisujemo s pojmom »kreditni krč«. Koliko so k takšnemu stanju prispevali gospodarski oligarhi z uničevalnim pohodom nad podjetja, zopet v povezavi s politiko, je vsebina drugega zapisa. Ni odveč poudariti, da politični oblastniki lahko uveljavljajo svojo moč le takrat, ko obvladujejo, nadzirajo in aktivno posegajo v medsebojna razmerja med gospodarstvom in bančništvom. Conditio sine qua non za izvajanje tega obvladovanja je denar, veliko denarja! In kje je ta denar? V bankah! Seveda ne samo, pa vendar, ne glede na izvor, predvsem v bankah. Tistih, ki so v večinski državni lasti, ne upravljajo z logiko učinkovitega in pragmatičnega denarnega (kreditnega) poslovanja, temveč z logiko primitivnega političnega despotizma in vazalnega odnosa do Berlina in Bruslja. Tema niti ni tako zapletena, kot je obsežna. Zato se bom omejil zgolj na primer, ki razkrije slaba dela tako, da lahko na njegovi osnovi razumemo obče, splošno delovanje. Primer poznam zelo dobro, saj sem pri njem sodeloval od ustanovitve banke do začetka tako imenovane »nadzorovane likvidacije«. Gre za prvo slovensko banko izključno v zasebni lasti – Factor banko (FB). Član njenega nadzornega sveta sem bil več kot petnajst let. V pisanju se omejujem zgolj na Factor banko, kjer okoliščine, vzroke in posledice dobro poznam, in ne tudi na Probanko, ki je bila likvidirana sočasno, o kateri pa sem obveščen le toliko kot vsi drugi zainteresirani državljani.
Factor banka je bila ustanovljena leta 1993, in sicer z 98 % ustanovitvenega kapitala v zasebni lasti in 2 % v družbeni lasti[1]. Tudi takrat, pred dobrimi dvajsetimi leti, ni bilo mogoče pričakovati, da bi večje »sistemske« banke razvile prožnejše poslovanje s podjetji in hiter odziv na potrebe gospodarstva. Zapolniti to vrzel je bilo poslanstvo FB, usmerjeno v poslovanje s podjetji, predvsem z manjšimi in s srednjimi. To poslovanje naj bi bilo hitro, učinkovito, brez nepotrebnih birokratskih postopkov in zapletov ter predvsem neodvisno od vpliva kratkoročnih političnih interesov. Poslanstvo je bilo jasno definirano in FB je osemnajst let uspešno poslovala z dobičkom, ki je bil večinoma uporabljen za krepitev kapitalske ustreznosti banke. Banka je postopno rastla in začenjala opravljati tudi specializirane posle za druge, večje banke. Poslovanje je bilo stabilno na način, ki ga danes ne poznamo več[2].
S finančno krizo, ki jo je obelodanil zlom banke Lehman Brothers v letu 2008, so se začele težave tudi v slovenskem bančništvu. Razumljivo, da je bančno-finančnemu sektorju nemudoma sledilo tudi gospodarstvo. Takratna vlada je v celoti podcenila obseg in silovitost krize, ravnala povsem napačno, z naivno izjavo, ki je posledica ne-umnosti, češ, da kriza Slovenije ne bo prizadela! In to v času, ko smo že bili del Evropske unije in evro območja. Torej, čeravno majhni, vendar neposredno vključeni v evropske in svetovne gospodarske ter finančne tokove. Ali so res ti vladni preprosteži upali, da nas zaradi majhnosti kriza ne bo našla?
Najprej so se zamajale večje banke, NLB, NKBM, Abanka, ki so bile najbolj izpostavljene s kratkoročnimi krediti, ki so zahtevali popravke vrednosti. Med njimi tudi kreditiranje tajkunskih prevzemov podjetij in holdingov. FB je krizo zaznala, vendar še do leta 2011 poslovala z dobičkom, kapitalsko ustreznostjo 10,64 in bilančno vsoto preko milijarde evrov[3]. Ves ta čas je opravljala posle, ki bi jih banke predvsem morale opravljati, to je kreditiranje podjetij. Odločitev uprave FB, da kljub nastalim okoliščinam še naprej kreditira podjetja, je bila kasneje ocenjena kot napaka. Celo bivši predsednik uprave FB Ciril Dragonja v pogovoru za Delo januarja 2014 trdi, da je bila temeljna napaka v tem, da banka ni prenehala financirati podjetij. Glede na kasnejše okoliščine razumem, zakaj je Dragonja »bančno zvestobo« podjetjem označil za napako, vendar se s tem nikakor ne morem strinjati. Samo v tesni navezi bančnega sektorja z gospodarstvom se je mogoče učinkovito spopadati s krizo in jo omiliti. Ta naveza mora temeljiti na strokovnosti, zaupanju obeh strani, odprtosti, poštenosti in pragmatičnosti. Naloga politike v tem dogajanju bi morala biti zgolj v tem, da poskrbi za ustrezno pravno regulativo, ki omogoča učinkovito interakcijo med bančnim ter gospodarskim sektorjem, in sankcionira zlorabe, in ne da politiki in njihovi pribočniki postanejo izvor vseh zlorab. Krediti naj bi se namenili za zagotovitev stabilnosti ter razvoja podjetij in ohranitev slehernega smiselnega delovnega mesta. Nikakor pa ne za financiranje finančno-hazarderskih poslov[4], s katerimi so obogateli posamezniki, njihove spodrsljaje in zablode pa je in bo plačevalo osiromašeno ljudstvo. Kaj se je torej zgodilo s FB v dobrem letu in pol, da je bila deležna brutalnega posega Banke Slovenije v svoje poslovanje? Poglejmo zaporedje dogodkov.
Leto 2011 banka konča z dobičkom, in sicer precej manjšim kot leta 2010. Spomnimo se, da so »velike« banke takrat že tičale v ogromnih izgubah! V začetku leta 2012 se je uprava FB odločila za nakup in pripojitev KD banke, z razlogom, da se poslovanje banke razširi na prebivalstvo in kartično poslovanje. Vloga za nakup in pripojitev je bila podana na Banko Slovenije, ki je v začetku junija 2012 izdala pozitivno odločbo. Iz te odločbe navajam dva argumenta Banke Slovenije, ki bosta ključna za razumevanje kasnejših postopkov:
- Politika prevzemanja tveganj Factor banke zagotavlja varnost njenega poslovanja;
- Predsednik in oba člana uprave Factor banke imata osebnostne lastnosti (dobro ime) in ustrezne sposobnosti in izkušnje za upravljanje in vodenje banke, kar se kaže v stabilnem poslovanju banke. (podčrtal B. L.)
Pred tem poročilom je BS opravila daljši, podroben pregled poslovanja in ugotovila varnost in stabilnost poslovanja. Sledil je preobrat. Kmalu za tem je BS od FB zahtevala visoke slabitve kreditnih zavarovanj[5], ki jih je uprava v celoti upoštevala, kar je povzročilo izgubo v višini 25 milijonov evrov konec leta 2012. Če je torej banka izkazovala sposobnost obvladovanja tveganj, če je banka stabilno poslovala in je imela uprava ustrezne osebne in strokovne lastnosti za vodenje banke, zakaj je BS zahtevala nerazumno visoke slabitve zavarovanj kreditov, katerih posledica je bila izguba? Res je, da je naraščal pritisk ECB na zmanjšanje števila bank, ne samo pri nas, tudi v Grčiji, na Cipru in Portugalskem. Načini in postopki, kako izpeljati saniranje bančnega sektorja, so bili izključno v naših rokah, pravzaprav bi morali biti. Čeprav naj bi bile ECB in tudi posamezne nacionalne banke pri svojem delovanju neodvisne od politike[6], je bila v Ljubljani sprejeta povsem politična odločitev, da se FB žrtvuje na oltar Frankfurta (Berlina) in Bruslja! Ker pa FB po nobenih racionalnih in pragmatičnih kriterijih ni bila zrela za likvidacijo, je bilo potrebno ustvariti posebne okoliščine. To je pomenilo diskriminacijsko ravnanje tako BS kakor tudi ministrstva za finance do FB v primerjavi z drugimi bankami, ki so bile in so še vedno so zelo resen problem. FB ni bila stalno podkapitalizirana, kot se je kasneje razglašalo. Zahteve po dodatnem kapitalu so bile posledica zahtev Banke Slovenije po zvišanju kapitalskega količnika nad predpisano zakonsko vrednost 8 %, v treh letih na 11,7 %. Poleti 2012 je uprava FB predlagala nadzornemu svetu dokapitalizacijo v višini 25 milijonov evrov. Ta vrednost je upoštevala tudi zahtevane slabitve po odredbi BS. Vodstvo BS predlagani dokapitalizaciji ni ugovarjalo! Postopki se začnejo odvijati z bliskovito naglico v začetku leta 2013. Pojavi se namreč prvi interesent za dokapitalizacijo FB v višini 25 milijonov evrov. Nenavadno je, da je ta potencialni vlagatelj imel dostop do zaupnih podatkov o ugotovitvah pregleda FB, ki ga je opravljala BS. Zanimivo in zelo čudno je, da BS tega vlagatelja ni preverila. To je storil član nadzornega sveta FB Boris Milevoj, ki je na eni izmed sej v letu 2013 predložil drugim članom nadzornega sveta dokument US Securities and Exchange Commission z dne 17. julija 2009, iz katerega je razvidno, da je bil možni vlagatelj v ZDA zaradi poslovne goljufije pravnomočno obsojen na denarno kazen in petletno prepoved službovanja ali direktorovanja v katerem koli javnem podjetju. Torej oseba, ki ni mogla uživati nobenega zaupanja, tudi zaradi tega ne, ker se je pojavljala kot zainteresirani vlagatelj, obenem pa se je pri upravi pozanimala, v kakšni višini bi lahko pridobila posojilo. Ko je BS končala pregled poslovanja, je postavila nov znesek dokapitalizacije v višini 50 milijonov evrov. V začetku leta 2013 se pojavita še dva interesenta za dokapitalizacijo in nakup FB. Oba opravita skrbni pregled. Zaključki pregleda se pri obeh skorajda ne razlikujejo, čeprav sta pregleda opravili dve povsem različni instituciji (slovenska in tuja), in so identični z zahtevo BS. Torej tri institucije, BS in dva potencialna kupca, po pregledu poslovanja neodvisno drug od drugega postavijo potrebno višino dokapitalizacije FB v znesku 50 milijonov evrov! Tudi na predstavitvi možnih investitorjev vodstvo BS potrdi, da je znesek dokapitalizacije zadosten!! Vse to se je dogajalo na pomlad leta 2013.
Na sestanku julija 2013 viceguvernerka BS gospa Stanislava Zadravec Caprirolo obvesti predsednika uprave FB gospoda Cirila Dragonjo, da tudi petdeset milijonov evrov dokapitalizacije ne bo dovolj. Proti takšnemu načinu poljubnega določanja višine dokapitalizacije Dragonja protestira. Takoj za tem FB prejme pismo, v katerem BS ne oporeka višini dokapitalizacije, temveč postavlja povsem nove zahteve potencialnemu investitorju, to je zagotavljanje strukturne likvidnosti. Očitno z namero, da se odvrne zanimanje za nakup FB, čeprav je upravi uspela likvidnostna stabilizacija v izjemno težkih okoliščinah. Ob takšnih dejstvih je bilo potrebno za uničenje banke poseči po vzporednih, nebančnih metodah. V začetku avgusta 2013 Dnevnik objavi novico, da v primeru neuspele dokapitalizacije sledi likvidacija FB in se pri tem sklicuje na »neimenovane vire BS«. Uprava FB zahteva od BS demanti takšnega stališča, ki je banki povzročil zmanjšan ugled in s tem seveda tudi poslovno škodo, vendar tega ne dočaka. Še več, 17. avgusta 2013 Sobotna priloga Dela objavi pogovor s profesorjem Mastenom z Ekonomske fakultete, ki je nedvoumno napovedal, da gre FB v likvidacijo. Lahko si predstavljate, kakšen učinek je imel ta intervju na likvidnostno stanje banke, ki se je soočila z močnim odlivom depozitov zaradi njegovih nerazsodnih in neodgovornih izjav. Posebno še zaradi tega, ker je poučena javnost te izjave dojela kot neuradna stališča BS oziroma dr. Mastena kot honorarnega referenta za stike z javnostjo BS. Boštjana Jazbeca je za guvernerja BS predlagal in podpiral ravno dr. Masten. Na seji nadzornega sveta FB sem upravi predlagal, da sproži tožbo zoper dr. Mastena zaradi neposredno dokazljive škode, ki jo je banka utrpela. In res je uprava FB obvestila BS in guvernerja osebno o nameravani odškodninski tožbi zoper profesorja. V istem času, konec avgusta 2013, je FB prosila BS za podaljšanje roka za izpolnitev zahtev iz odredbe za 30 dni, saj sta še vedno obstajala investitorja, ki sta vztrajala pri dokapitalizaciji in nakupu banke. 29. avgusta 2013 je eden izmed možnih kupcev na sestanku na BS ponudil, da predloži prvovrstne garancije. BS ni bilo mar, da bi na to počakala, temveč je 6. septembra 2013 na brutalen način, ponižujoč do uprave in zaposlenih, vdrla v FB ter začela s postopkom »kontrolirane likvidacije«, postopkom, ki ni imel osnove v Zakonu o bankah! Pogodba z odvetniško pisarno o tožbi zoper dr. Mastena je ostala nepodpisana na mizi predsednika uprave FB. Ali je guverner tako vrnil uslugo profesorju?
Iz fragmentov, ki so navedeni, je mogoče razbrati, da je bila likvidacija FB opravljena po vnaprej načrtovanem in določenem postopku. Ti postopki so vključevali licemerne diskusije z upravo banke, izključevale pa nadzorni svet in del lastnikov banke. Vsaj formalno. Ali so potekali kakšni vzporedni neformalni dogovori, ni mogoče izključiti. Da gre samo za del lastnikov, ki so bili zaobideni, je razvidno iz kasnejših dogodkov, ki zopet jasno kažejo na različno in diskriminatorno obravnavo.
Ker je bilo potrebno drobtinice z mize vreči tudi negodujočemu ljudstvu, so kreatorji »resnice po potrebi« malodane v vseh medijih objavili, da gre za likvidacijo tajkunske banke. Predvsem zaradi lastniške povezave med ACH-jem in FB. Dejstvo, da je tajkunizacijo ACH-ja preko firme Protej financirala NLB, ni nikogar več zanimalo. Imamo krivca na prangerju in lahko pljuvamo po njem po mili volji. Takrat me je poklical novinar POP TV, da bi se dogovorila za izjavo ob ukrepih BS, ker gre pač za financiranje tajkunskih zgodb, ki sem jih večkrat javno kritiziral. Ko sem mu razložil, da FB ni ključen agens financiranja zavržnih prevzemov, ga izjava ni zanimala več. Tudi s časopisi se je dogajalo podobno. Posebno žalostno je to, da so tudi v uredništvih, kjer bi pričakovali profesionalno in kritično distanco, podlegli evforiji linča. Kako je možno, da nihče ni pomislil, da vendar likvidacija majhne zasebne banke, ki ne premore niti 3 % slovenskega bančnega sektorja, ne more rešiti dejanskih nakopičenih problemov, ki so nastali z neodgovornim in zločinskim ravnanjem slovenske politokracije in bančnih birokratov s hrbtenico iz žvečilnega gumija, zaposlenih v državnih bankah? Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je tudi FB sodelovala pri nekaterih nasedlih projektih, tudi tajkunskih, da pa je šlo v večini primerov za sindicirane kredite, pri katerih je sodelovalo več bank, FB z zanemarljivimi zneski. Če govorim o zanemarljivih zneskih, gre seveda za primerjavo z izpostavljenostjo drugih, večjih bank. Sicer tudi en sam evro ni zanemarljiv, če je bil odvržen. Za javnost je bilo torej poskrbljeno, tudi s poizkusi kriminaliziranja delovanja FB. Ali je vsa ta ihtavost morda potrebna tudi zaradi tega, ker je bila likvidacija banke, ki je imela za posledico odvzem vseh pravic in razlastninjenje delničarjev, izpeljana na nezakonit način? To razlastninjenje je mnogo hujše od razlastninjenja, ki je potekalo leta 1946. Takrat je zaplemba premoženja potekala s sodnimi procesi in sodnimi odločbami, v imenu revolucionarnega prava. To pa je omogočilo štirideset let kasneje vračilo tega premoženja. Postopki slovenske vlade in BS oziroma tistih, ki so delovali v imenu teh institucij, pa tega ne omogočajo. Boljševizem sodobne Slovenije je dosegel stopnjo skorajšnje popolnosti!
Kaj se je dogajalo kasneje in v kakšnih zagatah se je znašla vlada, ministrstvo za finance, visoki uradniki BS ter kdo vse lahko krši zakone, ostane živ in celo napreduje ,v naslednjem blogu.
Lepo vas vse pozdravljam in želim vse dobro!
To je torej zapis, ki je bil objavljen na tem blogu v jeseni 2014.
[1] Ta dva odstotka je predstavljal vložek Grand hotela Union, ki takrat še ni zaključil procesa spremembe lastnine, zato je naložbo v ustanovitev banke odobril še Delavski svet!
[2] Mirnost in organsko rast je vzvalovila le bolezen in smrt prvega direktorja FB Fabia Škopca (1938–1999). Ko govorimo o slovenskem bančništvu, ne moremo, da ga ne bi omenili. Dostojanstvenost, mirnost, strokovnost, neodvisnost in visoka etičnost so bile Fabiove lastnosti, popolnoma tuje aparatčikom, ki danes sedijo v upravah bank.
[3] Ker predpostavljam, da bralke in bralci tega bloga niso vsi dobro seznanjeni z bančno latovščino, bom poenostavljeno pojasnil enega izmed ključnih kazalcev poslovanja banke, in sicer »kapitalsko ustreznost banke«. Ta je izum Odbora za bančni nadzor s sedežem v Baslu. Gre za razmerje med celotnim kapitalom banke ter kreditnimi, tržnimi in operativnimi tveganji, izraženo v odstotkih. Ta količnik mora biti najmanj 8 %. Nerodnost tega kazalca je v tem, da je števec, to je kapital banke, realna postavka, v imenovalcu pa imamo bolj ali manj ocenjene vrednosti. S to poljubno ocenitvijo (špekulativnostjo) lahko nacionalni bančni regulator, v našem primeru Banka Slovenije (BS), bistveno vpliva na poslovanje in stanje posamezne banke. Ocene postavk v imenovalcu so lahko, in so tudi bile, povsem politično motivirane!
[4] “You can’t run an economy where the financial sector is making 40 percent of the profits.” Paul Volcker, 2009
[5] Vsa posojila, ki jih odobri banka, morajo biti ustrezno zavarovana za primer nezmožnosti odplačevanja obveznosti. Zavarovanja so lahko raznovrstna, stvarna ali osebna. Med zavarovanja sodijo tudi hipoteke nad nepremičninami in zemljišči. Vrednost teh pa se lahko v časovnem obdobju spreminja. V času, ko je bilo posojilo odobreno, je bila vrednost hipoteke ustrezno zavarovanje, kasneje pa se je lahko, npr. zaradi spremenjenih razmer na trgu, vrednost hipoteke zmanjšala. V tem primeru mora banka izvesti slabitev zavarovanja in povečati rezervacije. To obremeni stroškovno plat in vpliva na poslovni izid banke. Uprava FB je take slabitve opravila na osnovi novih cenitev posameznih zavarovanj za kredite, za katere je ocenila, da predstavljajo izpostavljeno tveganje. Pregledovalci BS niso upoštevali ustreznega zmanjšanja vrednosti na osnovi kvalificiranih cenitev ter postavljali svoje, povsem samovoljne standarde, ki so jih argumentirali s tem, da so na medmrežju preverili ustreznost cen posameznih nepremičnin ali gradbenih parcel! Sancta simplicitas!
[6] ECB – Evropska centralna banka je bila ustanovljena leta 1998 s Pogodbo o Evropski uniji in ima sedež v Frankfurtu. Njena temeljna naloga je upravljanje evra, poleg tega pa je odgovorna tudi za oblikovanje in izvajanje monetarne politike EU. Evropska centralna banka deluje povsem neodvisno in tako niti ECB niti nacionalne centralne banke niti kateri koli član njihovih organov odločanja ne sme prositi oziroma sprejeti navodil bodisi evropskih bodisi nacionalnih organov oblasti. Institucije EU in vlade držav članic morajo spoštovati to načelo in ne smejo poskušati vplivati na Evropsko centralno banko ali na nacionalne centralne banke. (Vir: spletna stran Vlade RS) Realnost je seveda povsem drugačna!