Poet tvoj nov tajkunom venec vije!

 Vsem bralcem želim vse dobro!

V prvi objavi sem omenil, da bom v naslednjem blogu objavil prva opozorila na škodljive posledice zadnje faze privatizacije, za katero splošno uporabljamo izraz »tajkunizacija«, njihove nosilce pa »tajkune«. Čeprav  je pojem mnogokrat uporabljen, ni vedno v enakem pomenu. Poglejmo najprej izvoren pomen besede »tajkun«. Izhaja iz Japonske in v japonščini pomeni »veliki gospod«. Pomeni naziv za šogune – vojaške voditelje ali generale, ki so imeli na Japonskem velik vpliv v času od 12. do sredine 19. stoletja.  V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pojavil na Hrvaškem, kot oznaka za tesne sodelavce predsednika Franja Tuđmana. Namen je bil vzpostaviti okoli dvesto močnih družin, tudi sorodniško povezanih, katerih člani  bi z medsebojno podporo postali lastniki večine hrvaškega premoženja in v posesti izjemne politične moči. Kot je znano ta projekt, na srečo hrvaških državljanov, ni uspel. V začetku novega stoletja se pri nas uporablja oznaka »tajkun« tudi za vse posameznike ali ozke skupine ljudi, ki so si zaradi svojega položaja na družbeni lestvici, lahko pridobili bogastvo, za katerega niso imeli nobenih zaslug, razen tega, da so imeli dobre povezave z  oligarhi  političnih  strank vseh barv in ideoloških opredelitev.  Ti politični oligarhi in njihovi pomočniki so za ustrezno plačilo omogočili divjaško plenjenje.  Vendar je tako široka raba pojma neustrezna.  Gre namreč za vsebinsko pomembne razlike med, na primer »certifikatskimi magnati«, to je tistimi, ki so premoženje pridobili z manipulacijo lastninskih certifikatov in »tajkuni«, ki nastopijo v naslednji fazi ropanja premoženja.  Lastninjenje nacionalnega bogastva z manipulacijo certifikatov predstavlja poseben, izjemen pojav, saj gre za lastniško preobrazbo družbenega premoženja. V tem  postopku se družbeno premoženje s pomočjo nacionalnih političnih elit prelevi v privatno lastnino s tako obsežno  prevaro velike večine državljanov,  kot je v evropski  zgodovini do sedaj še nismo poznali.  Metoda »tajkunizacije« pa predstavlja nakup že privatiziranih lastninskih deležev, ki so porazdeljeni med  večjimi  lastniki in ga izvedejo managerji podjetja.  Ti nimajo dovolj denarja za nakup pomembnih lastninskih deležev podjetja. Zato ustanovijo firmo, praviloma družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), ki služi kot orodje za lastninjenje, vložki posameznega managerja v to družbo predstavljajo ustanovni kapital družbe. Mnogo managerjev se je pri bankah tudi osebno zadolžilo za večji delež  v tajkunski družbi. Ta družba nato pri bankah pridobi kredite, ki jih zavaruje s hipotekami, delnicami ali drugim razpoložljivim premoženjem podjetja, ki ga lastninijo. S tako pridobljenimi krediti  firma, ki je v lasti managerjev, odkupuje  preostale lastniške deleže. Posojila vračajo bankam zgolj s sredstvi, ki jih ustvari podjetje, ki je »tajkunizirano«. Na tej točki, ne ozirajoč se na krizo, ki je nastopila in njene učinke, torej na splošno poslabšanje razmer poslovanja, nastane prelom. Zakaj bi bilo lastninjenje s strani nacionalne managerske elite sporno? Ali se ne soočimo z idejo, da je »domač« lastnik zaradi narodne pripadnosti bolj solidaren z družbo v kateri živi? Ali ni »naš«, ki živi z nami vendar bolj naklonjen narodovemu obstanku kot tujec? Ne ni! Sedaj nastopi nesluten in nerazumen egoizem in pohlep. Obči interesi naroda, ki ne zajemajo nič drugega kot ustvarjanje splošnega dobrega za vse, se umaknejo bolestnemu poveličevanju pripadnikov elit, ki nimajo več nikakršnega odnosa do prebivalstva in so prepričani, da so v posesti stvari in ljudi. Zaradi te mantre  si s pisanjem in sprejemanjem ustrezne zakonodaje v Državnem zboru ustvarijo okolje, v katerem si lahko prisvajajo  vrednost dela (še) zaposlenih.  Ljudski glas kriči na vse pretege: »Kraja, pokradli so podjetja, pokradli so nas!« Ali so res? Če na vso zadevo pogledamo s strogo pravnega stališča, ne! Ne gre za krajo.  Pravo Republike Slovenije takšne postopke dopušča in ne ščiti podjetja pred uničevanjem. Verjetno ni bralca, ki bi verjel, da je ta »pomanjkljivost« naključna. Zaposleni v »tajkuniziranih« podjetjih plačujejo brezobzirno lastninjenje .  Zaradi tega ne izgubljamo zgolj razvojnega potenciala podjetij, s tem  pademo v stagnacijo gospodarstva in socialno bedo. Delavstvo z delom za polni delovni čas pristane na pragu revščine. Če te postopke ocenjujemo z etično-moralnega vidika imamo opraviti z zločinskim delovanjem. Poleg pravnega, moralno-etičnega in socialnega pogleda obstaja še narodni vidik. Na tega sem opozoril februarja 2009 v kolumni objavljeni v časniku Finance. Januarja tega leta sem se  srečal z urednikom Financ, gospodom Petrom Franklom. Ob živahnem razgovoru, ki je običajen pri gospodu Franklu, me je pozval nekako tako:« Bliža se slovenski kulturni praznik, daj napiši za Finance nekaj na temo ekonomija in kultura!« Ker sem prepričan, da je za Slovence  predvsem jezik in z njim kultura, v svojem širokem razumevanju, temeljni element ohranitve naroda in ker so se že leta 2009 povsem jasno  pokazale negativne posledice egoističnega hlastanja po narodnem gospodarskem bogastvu, tako pri »tajkunskem« lastninjenju, kakor tudi pri finančnem ravnanju rimskokatoliške cerkve, je nastala kolumna, ki jo skrajšano povzemam.

»Tema  »nacionalni interes«  izgine iz diskusijskega polja, ko več ne preseže nemogočega vprašanja ali je reševanje tistih podjetij, ki so jim  zmikavti  zavozili premoženje, v interesu nacije ali ne. Nacionalni interes ima lahko seveda svojo občo, zato pa nič manj konkretno podobo: v ohranitvenem refleksu nacije je, da si prizadeva, da potomci ohranijo jezik, z jezikom svojo kulturo, s kulturo svojo identiteto ter svoj teritorij in suverenost nad teritorijem.

Na tem mestu, mi prosim, dovolite odskok in zaradi omejenega prostora poenostavitev.

Sonet je dokaj zapletena pesniška oblika, ki jo suvereno obvlada le malo pesnikov. Od sodobnih slovenskih avtorjev sta mojstra te oblike, seveda ne edina, verjetno pa najbolj opažena,  Milan Jesih in Boris A. Novak. Prvi prešeren, humoren, zbadljiv, drugi resnejši, natančen, sistematičen.  Takšne pesniške zbirke izidejo v nakladi od 300 – 500 primerkov. Ali je izdaja takšne pesniške zbirke ekonomsko upravičen projekt? Ni, pa če  še tako vztrajno trdimo drugače! Ali je nujno, da se takšne in podobne pesmi pišejo in tiskajo, ter da jih vendarle še kdo tudi bere? Je!  Najmanj ali pa predvsem zaradi tega, ker s tem ohranjamo naš jezik živ, dinamičen, v sposobnosti , da se izraža (in mi z njim) tako v klasični pesniški formi,  kakor tudi, da najde poimenovanje za dosežke sodobne tehnologije. Te in podobne dejavnosti je seveda potrebno financirati, to pa bo storil le kapital, katerega lastniki premorejo strateški nacionalni refleks.

Samo močna in trajna ekonomska podstat nacionalne države lahko trajno zagotovi identitetne temelje nacije. Ti temelji pa so z nepremišljenim (morda pa celo z dobro premišljenim!) procesom privatizacije, resno ogroženi. Kratek čas zadnjih petnajst let daje porazno sliko, ki jo je zameglilo in olepšalo le obdobje splošne ekonomske prosperitete. Investicij tujega kapitala, ki bi obogatile slovenski gospodarski prostor, skorajda ni bilo ali pa vsaj mnogo premalo.  Kot tujo investicijo lahko štejemo samo tisto naložbo, ki je ustvarilo podjetje (institucija) in delovna mesta s kapitalom, ki je prišel iz tujine. To kar se je dogajalo,  je bil rop vitalnega slovenskega gospodarskega potenciala ustvarjenega v začetku in tja do 60-tih let 20. stoletja. /……/ Vsem tem bolečinam, ki so bile povzročene »od zunaj«,  je s svojimi privatizacijskimi zahtevki nasula soli na narodove rane še slovenska rimskokatoliška cerkev, ki je Sveto trojico zamenjala za trojico »kapital, politična moč in denar«.  Sedaj se grozeče približuje, verjetno zadnje, osiromašenje nacionalne ekonomije (ker pač potem ne bo več kaj siromašiti!). To je zadnji krog privatizacije premoženja, za katerega se je udomačil izraz tajkunizacija. Obnašanje slovenske politokracije v tej relaciji kaže, da ni sposobna obvladovanja in usmerjanja teh procesov, da korespondira z njimi na moralno zavržen način, sledeč interesom politike za dnevno rabo. Posamezniki so dobili nesluteno moč, ki je v njihovih rokah brez kontrole, kar pomeni resno grožnjo demokraciji, ki še shoditi ni mogla in resno grožnjo za narodovo bodočnost. Tajkunizirano premoženje je osebno premoženje, ki se deduje! Nadzor nad tem, nekoč družbenim premoženjem ni več mogoč!

Torej skrajni čas je, da Državni zbor po hitrem postopku sprejme zakon o nacionalizaciji  privatiziranega tajkunskega in cerkvenega premoženja!«  Finance 5.2.2009

Čeprav je spis nastal pred petimi leti, danes k temu nimam več kaj dodati kot le verze prvega slovenskega marksista, pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča:

Za vse je svet dovolj bogat
in srečni vsi bi bili,
če kruh delil bi z bratom brat,
s prav srčnimi čutili.

V naslednjem blogu o vlogi bank in bančnikov v kreiranju slovenske bede!